Jaipur

Budilka ni zatajila in ob 4h sva bila s prtljago pripravljena. V sobi sva zaslisala hupanje in predvidevala, da je najin prevoz prispel. Zbudila sva se dezurnega receptorja, da nama je odklenil in napokala sebe in ruzake v mini avto. Neverjetno koliko prostora imajo mini avtomobilcki kot je Suzuki Maruti. Po cisto prazni cesti smo se v nekaj minutah pripeljali do Agra fort zelezniske postaje in pocakala sva na razpored po peronih. Ceprav je bila ura komaj pol 5h zjutraj, je bilo na postaji prav zivahno. Sicer hladno, predvidevam, da komaj nekaj stopinj. Po nadhodu sva se spustila do perona in nasla najin vagon. Poglej, poglej, 2.razred je imel ravno tako ostevilcene sedeze. Sicer bi morali na vsaki klopci sedeti trije potniki, ampak midva sva najino uspela kar dobro okupirati. Poleg mene naj bi sedel gospod, ampak se je prestavil drugam. Nas vagon sicer ni bil poln, zato sva imela od postaje do postaje rezervni plan. Nasproti naju sta sedeli starejsi gospe, ki sta imeli kup dela z opazovanjem in po mojem opravljanjem, saj sta naju ves cas opazovali in ropotali. Vsi so bili konkretno zaviti v deke in rute in ko je vlak speljal, nama je bilo kristalno jasno zakaj. Pihalo je iz vseh spranj in teh ni bilo malo. Komaj sva malo zakinkala, ko se nisva tresla od mraza. Ko se je zdanilo in je pokukalo tudi sonce, sva se malo segrela, da sva sploh izstopila.
V Jaipurju sva hitro ujagala riksarja, ki naju je odpeljal do v Lonely Planetu priporocen hotel Pearl Palace. Lustkan hotel v stirih nadstropjih. K sreci so imeli ravno se eno sobo prosto. Vidi se, da lastnika, zakonski par, izobrazujeta svoj personal, ker so res vsi govorili anglesko in nasploh bili vljudni, ustrezljivi in prijazni. Na teraso na vrhu hotela sva sla na zajtrk in uzivala v pogledu na mesto. Kmalu so pripravili sobo in na postelji so naju cakali celo labodi, narejeni iz brisac. Soba brezmadezno cista, tudi kopalnica. Postelja je bila postlana z res belimi rjuhami in vse to za 1310 rupij, kar je 19€.
Pred hotelom je ze cakala cela flota riksarjev, ki sebe imenujejo indijski helikopter. Saj ne, da bi bili tako zelo hitri, ampak ropotajo pa tam-tam. Enega sva najela, da naju je po Jaipurju vozil za 3,5€. Najprej sva se odpeljala do glavnih vrat v stari del mesta, imenovan Pink city.
Jaipur je glavno mesto drzave Rajasthan, ki je od vseh 28 ih indijskih drzav najbogatejsa s palacami, utrdbami, bazarji in barvitimi festivali. Rajasthan imenujejo tudi dezela kraljev, maharadz, princev.
V Jaipurju zivi 3,21 milijona ljudi. Mesto je ime dobilo po svojem ustanovitelju, velikem vojscaku in astronomu, Jai Singhu II., ki je zasedel prestol pri komaj 11 letih po smrti njegovega oceta, maharadze Bishan Singha. Maharadzi so astrologi ze kmalu po rojstvu Jaia povedali, da bo decek dosegel veliko uspehov v svojem zivljenju. Decek po imenu Jai, ki pomeni zmaga, je bil delezen najboljse izobrazbe v umetnosti, filozofiji in vojaskih zadevah.
Pink city ali stari del Jaipurja je ime dobil po barvi zgradb. Sicer tezko recem, da je barva ravno roza, prej bi rekla opecnata. Zgradil ga je Jai Singh skupaj s svojim nadarjenim arhitektom Vidyadharom. Pri projektiranju so ju vodila striktna nacela mestnega planiranja. Mesto se deli na cetrti, v vsaki pa najdemo doloceno vrsto obrti. Tudi bazar se bohoti na vseh avenijah, licno urejen v nesteto trgovinic, vsaka od njih ima stevilko in vse so urejene.
V 19. in 20. stoletju se je mesto zacelo siriti tudi izven mestnega obzidja, predvsem po letu 1950 je stevilo prebivalcev naraslo iz 300.000 na 3,2 mio. Danes se mesto spopada z revnimi predeli, onesnazenjem, gneco na cestah.
Najprej sva obiskala Palaco vetrov - Hawa Mahal (mahal pomeni palaca). Zgradil jo je Sawai Pratap Singh leta 1799 in njena okrasena opecnata fasada je postala ikona mesta. Celotna kompozicija je sestavljena iz balkonov z zastori in oken. Palaca je bila zgrajena, da so zakrite predstavnice harema lahko neopazeno skozi resetke opazovale dogajanje na ulici in bazarju. Palaca je posvecena Krishni in od dalec izgleda kot krona, ki veckrat krasi tudi Khrisno.
Mestna palaca, ki jo je mozno obiskati, je en velik muzej in je ze leta, od prve polovice 18. stol., dom vladarjev Jaipurja.
Tudi danes je del mestne palace zaprt za javnost, saj v njej zivijo nasledniki zadnjega maharadze, kraljeve druzine.
Posebnost palace je Diwan-i-Khas ali pavilijon za javno avdienco, kjer se nahajata 2 velikanska vrca, ki sta najvecji stvaritvi iz srebra na svetu. Vsak je visok 1,6m in tehta 345kg. Narejena sta bila za maharadzo Madho Singh II., globoko vernemu Hindujcu, ki je lahko v oba vrca natocil po okoli 4000 litrov svetega Gangesa, ko je sel v Anglijo na kronanje Edwarda VII. leta 1902. Vrca sta vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Vrca sta bila skovana iz ogromnih srebrnih zaplat, ki so bile narejene iz 14.000 stopljenih srebrnih kovancev.
V palaci sva si privoscila kavo in coca colo. Pri racunu pa so po mojem pozabili pripisati pravo pojedino, saj sva placala 3,2€, kolikor ponavadi placava za zajtrk ali vecerjo. No, ambient je bil pa res kraljevski.
Jai Singh II. Je poleg mestnega urbanizma in vojskovanja se najbolj obozeval astronomijo, zato je svoje strokovnjake poslal po svetu, da se poucijo o vedi. Tako je dal zgraditi 5 observatorijev, od ohranjenih v Delhiju, Varanasiju ter Ujjainu je v Jaipurju najvecji in najbolj ohranjen. V Jantar Mantar (v sanskrtu yanta mantr pomeni naprava za izracunavanje) je postavljenih vec objektov, vsak pa sluzi za svojemu namenu - dolocanje smeri neba, dolocanje pozicije ozvezdij, geografske dolzine in sirine, azimuta, lokalnega casa. Glavni in najvecji objekt Brihat Samrat Yantra ali kralj med instrumenti je visok 23m in ima dodatke, ki ponazarjajo 27' geografske dolzine. Ta objekt astrologi se danes v juniju ali juliju uporabljajo za napovedovanje dezja med lokalnim monsunom in pa dobro ali slabo letino.
Jai Singh je bil preprican, da velikost instrumentov vplivajo na natancnost rezultatov merjenja, zato so objekti res taksni, kot bi bili iz Guliverjeve dezele :-).
Po ogledih sva se vrnila v hotel, saj Jernej ni bil najbolj navdusen na potepanjem in izgubljanjem med trgovinicami bazarja. Sva pa zato po vecerji razprostrla vse vodice in kopije in splanirala pot do konca potepanja po Rajastanu.
V sobi je bilo toplo in prijetno, ceprav je iz sosednje pripravljalnice hrane ves cas disalo po hrani.