Zajtrk tokrat ni bil vkljucen v ceno, pa tudi, ce bi bil, nama ne bi veliko pomagalo, vsaj meni ne, ker imam ze od vceraj cudno prebavo in bom danasnji dan prezivela bolj ob navadni vodi.
Preden sva spakirala, sva prevzela karte za vlak, poskusala objaviti blog, pa nama je internet malo nagajal.
Na ulici sva se za par evrov odpeljala s tuktukom do ostalih templjev, ki se nahajajo pri stari, prvotni vasi Khajuraho. Seveda sva poleg soferja nenamenoma fasala se kao vodica, ki nama je zagotovil, da nama ne bo zaracunal dodatne provizije.
Ob prvem, najvecjem Parswanatha templju sva srecala prve Slovence! Starejsi zakonski par pocasi zakljucuje potepanje po Indiji, gospa nama je rekla, da sva prva Slovenca po 20 dneh. Jah, midva pa ze 4. dan tako sreco...:-)
Parswanath je najvecji Jainisticni tempelj, kjer se ravno tako nahajajo eroticne skulpture okrog in okrog templja.
Obiskala sva se nekaj manjsih templov in Duladeo, ki stoji sredi krasnega vrta, za katerega lepo skrbijo.
Duladeo je tudi najmlajsi tempelj, zgrajen med 1100 in1150.
Najina vodic in sofer sta naju hotela na vsak nacin peljati se v vas. Glej ga zlomka, njegova trgovina se nahaja tam. Ker nisva bila za to, pocasi pa se je nabirala gruca otrok, ki so prosili za svincnike, razna darila in nenazadne za rupije, sva se odpeljala nazaj proti centru. Spotoma sta naju zelela spraviti se v trgovino s kamnitimi kipci, ampak nisva hotela izstopiti.
Ko smo se ustavili v mestu, je vodic seveda zelel dodatno napitnino. Oh, ja... Saj se obrnes in gres dalje, pa je.
Po dveh korakih je spet pristopil eden od prodajalcev, ki se je na zacetku pogovora hotel zakamuflirati svoj namen. Ko je vprasal od kje prihajava in rekel, da ima mnogo prijateljev v Sloveniji, je ze sledilo vabilo v njegovo trgovino. Saj ni treba nic kupiti, pravi, samo pogledat pojdita. Pa se nisva dala in odkorakala naprej. Po 20 korakih stran od njegove trgovine se je tudi on obrnil, saj je verjetno izracunal, da se mu drugace ne bo dalo hoditi nazaj :-). V trgovinah, v katere sva na hitro vrgla uc, prodajajo vso zivo kramo. Magnetki so se najbolj normalen kic. Vse pa se seveda vrti okoli kamasutre.
V hotelu sva se spet priklopila na net in poiskala telefonsko stevilko hotela v Agri. Poklicala sva in rezervirala. Zal ne nudijo prevoza od postaje do hotela, ker je ura prihoda najinega vlaka v Agro nemogoca. Mislim, a res??
Jernej je za kosilo narocil mamljive jajcevce z neko diseco in menda pekoco paradiznikovo omako. Zaradi se vedno trajajocih prebavnih motenj sem samo opazovala. Lahko pa recem, da je lepo disalo.
Ob 5h popoldan sva se odpravila iz hotela, kjer naju je ze cakal taxist, ki sva ga snela ze popoldan. Vsi riksarji so za voznjo do zelezniske postaje, ki se nahaja kaksnih 7km iz mesta, zahtevali od 5€ dalje, ta pa je za taxi obljubil samo dobra 2€. Malo sem bila skepticna, ampak izkazal se je z opranim in res v nulo spucanim avtom.
Na postaji naju je najin vlak ze cakal, poiskala sva pravi vagon (kar niti najmanj ni bilo tezko, saj je pred vhodom v vagon visel poimenski seznam potnikov po sedeznem redu. Joj, kaj bi naredila nasa Natasa! Osebni podatki pa to...) in poiskala sedeza. Prvi del voznje sva sedela v 6delnem kupeju z dvema Americanoma in Indijko. Obvezen pogovor je seveda sledil, izmenjali smo si izkusnje s potovanja, ampak mlajsi American je bil malo prevec odpiljen, da bi se lahko kaj vec normalno pogovarjali.
Cez slabo uro sva izstopila na vmesni postaji Mohabe in pocakala na drugi del vlaka. Svoji imeni sva takoj nasla na veliki tabli sredi postaje, kjer imajo razobesene sezname potnikov.
Kmalu je prispel vlak in poiskala sva vagon s 1.razredom. Ker nisva tocno vedela v kateri kupe se podati, sva najprej vstopila v tistega s samo dvema prostoroma. Napaka, zal. Morala se preseliti v kupe za 4 in juhuhu, najini sta bili zgornji postelji. Seveda brez lestve, z dvema rockama in enim opiralom sva se pognala gor, preden sva dobila se sopotnika. Na postelji te v prvem razredu caka rjuha, spakirana v papirnato vreco, brisaca in odeja. Kar nobel.
Ob 2 zjutraj smo prispeli do Agre, postaja spet polna ljudi, neprespana, rahlo premrazena in navelicana raznih vsiljivcev, sva se hotela dveh otresti, ampak ni slo. Pri izhodu je bil kiosk za predplacniski taksi, ampak nikogar tam. Tako nama ni preostalo drugega, kot da sredi noci tvegava. Sla sva s taksistom, ki naju je spremljal ze od izstopa z vlaka. K sreci ni bilo prometa in ceprav je vmes ze zavil v cudne, temne ulicice, smo se pripeljali do hotela Sheela inn. Zbudil se je speci strazar pri vratih zunaj, ta pa je zbudil nekoga, ki je spal v recepciji. Ni kaj, 24 urna recepcija je zagotovljena!
Hotel ni nic posebnega na prvi pogled, ampak v sobi, ki je za 12€ dovolj prostorna, so naju cakale snezno bele rjuhe in brisace. Neverjetno, vendar resnicno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar