New Delhi - Dubai - Benetke - Domzale - Dob

Malo pred polnocjo naju je pobral sofer, ki zacuda ali pa ne, ni znal niti besedice anglesko. Znal pa je precej divjati po razmeroma praznih nocnih ulicah Delhija. Avto je bil podrt in zanemarjen, ko smo zapeljali cez cestno oviro, je kar dobro podrajsal s podvozjem.
Naju je le pripeljal do letalisca in malo cez polnoc sva se zacela boriti z indijskimi postajami kontrole. Najprej je na vhodu v terminal nek uniformiranec pregledal letalsko karto in potni list. Nekaj metrov za prvimi vrati, se v vetrolovu, je drugi uniformiranec spet pregledal letalske karte in potna lista in najine podatke vpisal v veliko knjigo. Zakaj, mi ni jasno. Je pa izgovoril najini imeni in si seveda skoraj zlomil jezik.
Vrsta pred okenci Emirates je bila 4 ure pred poletom ze precejsnja, skoraj 1 uro sva cakala, da sva oddala prtljago. Letalo bo menda cisto polno, zato sva ze pozabila na to, da bi se na kaksnih sedezih zleknila. Se ko sva cakala v vrsti, je nek usluzbenec delil formularje, tako imenovan izhodni formular. Ker sem bila redka, ki sem imela pri sebi pisalo, sem ga posodila se vecini potnikov, ki so cakali za nama.
Ko sva dobila boarding pass, sva se postavila v vrsto za kontrolo potnih listov. Stric je spet zelel potni list in boarding pass. Zanimivo je bilo, da sva se postavila vsak pred svoje okence in Jernejev stric je bil prvi malo zmeden, ker ni nasel Slovenije v sifrantu. Pa je vprasal mojega in oba sta ponavljala Slovakia, Slovakia. Jaz pa nazaj, da ne, Slovenija, Slovenija. Moj mi je potem pokazal oznako oziroma kratico SVN v potnem listu, da kao nekaj ni, kot bi moralo biti. Pa to ne mores verjet! Jernejev po mojem ni vedel kje je Slovenija in da sploh obstaja. Vsaj te strice bi lahko malo bolj solali.
Potem pa se kontrola osebne prtljage. Ze v vrsti, ko cakas, je nek uniformiranec spet preveril boarding passe in potne liste. Oddala sva osebno prtljago in vse, kar spada zraven in sla vsak skozi svoj senzor do drugega uniformiranca, ki opravi telesno preiskavo. Jaz sem sla v posebno, zensko vrsto k zenski preiskovalki. Resnicno, res nisem se nikoli dozivela tako temeljitega pregleda kot tukaj, zenska me je cisto pretipala, mi dvignila mikico in pretipala po goli kozi. Da se ti ob odhodu vse skupaj res zagravza. Pa kako je to mozno?! Se na bolj pomembih letaliscih tega ni. Ce senzor piska, te pregledajo, ce je vse ok pa ne. Ok, da preveri na grobo, ampak da ti baba dvigne mikico in preslata??!! Tega groznega obcutka se pa zlepa ne bom znebila...
Pa smo vstopili v blesceci svet trgovin. Zapraviti sva morala se 700 rupij in podala sva se v boj za sreco. Najprej kava, nato nek mali obesek in se je ostajalo. Prav pomislila sem, kako je to nenavadno, da 3 tedne nekako sparas in se dilas za nekaj rupij, nato pa jih brez tezav pogonis na letaliscu za stvari, ki niso nujne in ki jih niti najmanj ne potrebujes. Na silo. Drobiz pa na koncu itak podaris se kaksni dobrodelni ustanovi, ki ima po letaliscu nastavljene skatle.
Kmalu so nas na gateu zaceli obvescati, da bomo predvidoma odleteli pred planiranim odhodom in da naj se pocasi pakiramo v letalo. Opozarjali so, da imamo samo pol ure casa, da odletimo, drugace bo megla pregosta za vzlet. Pa smo sli v letalo, lepo pocasi, po indijsko. Takoj po vstopu v hodnik te caka se ena kontrola, spet nek uniformiranec pregleda zig na osebni prtljagi, kar pomeni, da je sla cez kontrolo. Mislim, a me imajo za norca??? Res bi rada vedela kako se izmuzniti z nepregledano prtljago, ce te baba celo preslata!!!!
Vsi modeli dobijo boarding pass, na kateri je lepo napisana stevilka vrste in crka sedeza. Na letalu je pa tudi vse lepo oznaceno in tezko falis. Ampak mi vse to vemo, a ne? No, Indijci se pa kar nekam usedejo, kjer jim je najbolj vsec ali kaj in ce pride na svoj sedez drugi Indijec, je kaos popoln. En kup pregovarjanja in prvi potnik itak potem zapusti tisti sedez. Ampak zastoj naredita pa za par minut in vsi potniki ju cakajo. Ampak to res ni samo eden tak, vec jih je!
Uspelo nam je zamudili priloznost za vzlet. Letalo je bilo polno, zasedeno do zadnjega sedeza. Lepo smo cakali, da nas je pilot prvic nagovoril in povedal, da je megla pregosta in da bomo malo pocakali. Ta malo je trajal 6 ur, ko so se nekateri zaceli ze resno razburjati, da nam kratijo pravice, ker smo zaprti v letalu. Vmes smo dobili zajtrk in stregli so pijaco. Spati se skoraj ni dalo, WCji so bili polno zasedeni in k sreci mi ni bilo treba preveriti kako usrani so bili.
Ko je bilo vzdusje res vroce, zunaj pa se vedno zelo megleno, videti ni bilo niti letaliske zgradbe, so nas obvestili, da bomo letalo po 6 urah sedenja, ko je zmanjkalo ze tudi elektrike, zapustili in sli v hotel.
Pa se je rulja pognala iz letala in nikjer nikogar, da bi ga kaj vprasal. Se dobro, da smo ljudje ovce s crednim nagonom, zato smo sledili eden drugega cez vse kontrole, iztopni zig v potnem listu so nam se svincnikm precrtali in povsod je bilo seveda treba cakati v vrsti. Da bi pa modeli se kaksno okence odprli, da bi slo hitreje, je pa seveda utopija.
Nekako smo se znasli na avtobusu in odpeljali so nas do Grand hotela, od letalisca oddaljenega slabe pol ure voznje. Hotel s petimi *, res lep, ampak vseh skoraj 400 potnikv spet v vrsto in cakanje. Pred vstopom v avlo hotela smo morali ze vsaj trikrat cekirano osebno prtljago vsi oddati se cez hotelski skener.
Po dobri uri cakanja sva dobila kljuc od sobe in obvestilo, da cez 2 uri odidemo nazaj na letalisce. Mislim, a se nam je res splacalo?
Smo dobili kosilo, dobro, okusno, samopostrezno, kot mora biti. Spet vrsta pri odjavi iz sob, gruce utrujenih potnikov in kup negodovanja, ker so nas spet obvestili, da bomo sli na letalisce z 1 urno zamudo. Joj, a niso mogli prej povedati, bi lahko v sobi malo zakinkala?
Pri vkrcanju na avtobuse je spet prislo do nekaj incidentov, nekaj domacinov je glasno izrazalo svoje mnenje in imeli so kup boljsih predlogov kako nas cim hitreje, dokler se spet ne spusti gosta megla, spraviti do letalisca. Hotelski usluzbenci so si namrec sprintali seznam potnikov kot smo bili v sobah, pa verjetno jih nismo vsi vzeli, saj je dobra cetrtina se cakala v vrsti, ko sva midva dvignila kljuc, pa sva koristila sobo le 1 uro, pa se to bolj za WC in TV, in po njem kljukala potnike, ki smo vstopali v bus. Seveda so iskali in iskali, kup listanja in crtanja, mi pa res cedalje bolj nervozni.
Na letaliscu pa spet vse jovo na novo.:-). Najprej kontrola letalskih kart pred vstopom v letalisce. Se mi je skoraj zmesalo. Pa kje naj zdaj najdem print karte, ce imam ze vse boarding passe. Nekako smo jim dopovedali in naprej do okenca za check in, kjer so nam dali nove boarding passe in enake obrazce za izstop! Pa to ne mores verjet! Potem pa kontrola za vstop v prostor za kontrolo potnih listov, kontrola le teh po cakanju v guzvi, kontrola prtljage in osebni pregled, pregled osebne prtljage, ce je pregledana in cakanje na gateu.
Kljub naznanilu, da vzletimo ob pol 6h, se kar nic ni premaknilo. Potniki so v glavnem ze cakali v vrsti na vstop na letalo in postajali zivcni. Se je zbrala trojica Indijk, ki so zacele razgrajati. Predvsem tujci smo mirno cakali na sedezih, da se kaj premakne in poslusali zensko dretje. Cisto so ven padle in uniformirance tako nadirale, da so se mi za trenutek ze zasmilili.
Cez kaksno uro, ob 6h zvecer pa le izvemo, da ne moremo na letalo, ker cakamo posadko. Halo???? MI ze 16 ur cakamo svezo posadko??? Pa to ne mores verjet. Saj jutranja se ni prav namucila pri 6 urnem cakanju in tudi cas so imeli, da so se spocili. Jao, pa so modeli vsi svezi in nasmejani le prisli in kmalu se je zacelo vkrcavanje. Ko sem mislila, da sem ze vse dozivela, tokrat nova kontrola! Tik pred vhodom v letalo spet en model, ki je zelel videti boarding pass. Ja, res me zanima kako bi se lahko do tja presvercala, ce sta pa boarding pass pogledala ze 2 pred njim?!
Smo se spet posedli na svoje sedeze in s strahom gledali skozi okno na meglo. Ves ta cas sem bila na vezi s Perotom (tisti, ki ga poznate veste, da je priklopljen na avione, letalisca in vsem s tem v zvezi), ki naju je obvescal o stanju glede vidljivosti in ure vzleta. Mi smo se kar sedeli in po 1 uri pilot le pojasni, da cakamo, ker je eden od otrok dobil vrocino in ga pregleduje zdravnik. Pa zakaj za vraga so nas potem ze strpali v letalo???
Noc je padla, vec megle tudi, ampak k sreci ni bilo tako hudo kot ponoci. Samo, da se premaknemo iz tega meglenega Delhija, v Dubaiu bo mnogo lazje.
Koncno premik proti vzletni pisti, amak se tam smo cakali pol ure, da je nekaj letal pred nami pristalo. Res zaklet let, Indijci pa s svojimi neskoncnimi kontrolami kontrol od kontrol in pisanja v velike zvezke in knjige, prav naporni.
S potniki smo ze ena velika druzina. Vsi se ze poznamo na videz med sabo. Ze zato, ker smo se en za drugim pojali po letaliscu.
V Dubaiu naju je pred okencem za transfer poiskal nek usluzbenec in nama predal voucher za hotel in nov boarding pass za jutrisnji let proti Benetkam. Evo, Arabci znajo.
Spotoma sva posvojila se enega ata, ki je bil tudi na nasem letu, ker revez ni znal anglesko in ni imel pojma kako do hotela. Govoril je le hindi in italijansko. Jutri poleti namrec proti Milanu.
Najprej na slikanje rozenice, nato pa do kontrole potnih listov.
Dobila sva izstopno vizo pri okencu, kjer so sedeli sami fejst Arabci (Tanja ve, da je to kot doma, a ne, Tanja? Rutarji so zakon!) in z avtobusom so naju prepeljali v bliznji letaliski hotel. Kljuc in bone za obroke sva dobila v 5 minutah in po vecerji odsla vsak v svojo sobo na nekajurni pocitek.
Zjutraj bujenje, zajtrk, transfer do letalisca, hitra kontrola potnih listov in osebne prtljage (ko so narocili, da greva iz hotela na letalisce le 2 uri pred letom, sem bila skepticna kako za vraga bova samo v 2 urah opravila vse kontrole???
Letalisce ni majhno, pa sva bila v 10 minutah ze pri Duty Free shopih! Malo mi je se ostalo iz Kompasa MTS, da sem pregledala police in arikle in zacudilo me je, ker je bilo malo prasno :-).
Ko sva nabavila par stvari, je bil ze zadnji klic. Sva pohitela, da ne bom kot Jereb, ko ga vedno pozivajo po letaliscih, naj vendar ze gre na avion!
Arabci so zakon, Emirates tudi.
Bo kmalu treba spet v Dubai, zlahka bi se ga navadila :-).
Ze letimo proti Benetkam in upam, da se je tole popotovanje res koncalo. Se Pero naju pobere z mojo Astrico in vija kuci na silvestrsko popoldne.
Adijo Indija!

New Delhi 2. dan

Takoj po zajtrku sva se zapodila v lov za rikso za danasnji potep po Delhiju. Takoj jih je nekaj ustavilo pred nama in cudno se nama je sicer zdelo, ko sta se priklopila v debato se dva frajerska domacina in po kaksni minuti najine razlage, da bi zelela na bazar zacimb, so bili polni informacij in predlogov. Eden od njih je povedal, da pravega bazarja na ulici od lanskih iger ni vec, ve pa za drug bazar, ki je v neki trgovinici, ampak se razprostira v vec nadstropij. Naj naju nic ne skrbi, ko bova zagledala samo ozka vrata, kar vstopiva naj in tam notri bo potem vse.
Kot, da bi bila prvic na potovanju in kot, da za nama ni ze 3 tednov Indije, sva nasedla ceni 30 rupij za voznjo z rikso in se odpeljala. Itak, da je model ustavil pred neko trgovino s tekstilom in ostalimi ze poznanimi artikli in ker sva ze bila tam, sva vstopila. Se prej je riksar povedal, da naju bo pocakal in odpeljal naprej. Kot, da to tudi ni nic cudno, a ne? Mogoce nama je bilo pa samo prezgodaj :-).
Trgovinica enaka kot vse, kamor vozijo turiste.
Kar se tice zacimb, so imeli v tej trgovini samo eno vitrino caja in zacimb, pa se to neke mesanice, skratka nic od tistega, kar bi zelela midva in se to po zelo visokih cenah. Eden od modelov nama je razkazoval dekce, sale, rute in se kaj in bil kar malo uzaljen, ker nisva nic kupila. Na poti iz trgovine si je se drug trgovec zazelel, da si ogledam njihovo zbirko nakita in nikakor ni razumel, da nakita ne nosim in da me ne zanima. Pa kako ne morejo takoj dojeti, da si potem ves zoprn, ko koncno za sabo zapres vrata trgovine.
Se boljsi je bila pa najin riksar, ki je od nekje privlekel prazno plastenko za vodo in rekel, ce pocakava minuto, da jo gre v trgovino napolnit. Hahaha, seveda, ti kar! Je bil kar hitro nazaj s se vedno prazno plastenko.
Odpeljal naju je do moseje Jama Masjid in hotel zaracunati dodatnih 120 rupij. Sem uporabila svoje uciteljske sposobnosti in mu na lep nacin povedala, da kar smo se zmenili, smo se zmenili in ce midva drziva besedo, bi bilo lepo, da jo tudi on. Seveda ni dobil v trgovini, kamor naju je najprej peljal, nobene provizije in zato je pac poskusil, ce bi bila midva kaj bolj radodarna.
Ce sem vceraj opisovala, da je Delhi urejeno in cisto mesto, vsaj za te azijske standarde, se je pot do moseje, kjer se je odvijal neke vrste bolsji sejem, pokazala v vsej svoji umazani velicini. Po mojem so vse preproste in revne prebivalce Delhija preselili na to podrocje, ker je bila slika cisto drugacna.
Jama Masjid je najvecja moseja v Indiji in lahko sprejme do 25.000 vernikov. Mosejo je dal zgraditi Shah Jahan in je njegova zadnja zgradba. Zgrajena je bila med leti 1644 in 1658. Do moseje se vstopi cez 3 vhode, obdaja jo obzidje s 4 stolpi in ima 2 minareta, visoka 40 m. Do vrha enega izmed minaretov vodi 121 stopnic, tam te cakajo pa menda neverjetni razgledi na mesto. Ker je dopoldan nad Delhijem se vedno plapolala gosta megla, sva podvig izpustila.
Na vrhu stopnisca vhoda na podrocje moseje se je seveda potrebno sezuti. Precej zoprno, ceprav res sproti pometajo, ker domacini zelo radi hranijo cele jate golobov in s tem povezanih je kar nekaj njihovih drekov, na katere lahko naletis. Na sredini ogromnega dvorisca pred mosejo se nahaja tudi umivalnica za vernike. V islamski veri je vedno tako, da se verniki pred molitvijo umijejo. Voda v tej umivalnici je bila dobro svinjska in nisem mogla verjeti, ko sem videla, da si nekaj vernikov, ki so prisli na molitev, s to vodo, v kateri so malo prej cofotali tudi golobi, izpirajo usta.
Ko sva zakljucila z ogledom, sva se pes odpravila proti Rdeci trdnjavi. Na bolsjaku pred mosejo se je znaslo ze vec trgovcev in odkrila sva oddelek z zacimbami in raznimi orescki. Nekaj malega sva tudi nakupila, predvsem pa slikala same zanimive artikle.
Spotoma sva sla se zadnjic na bankomat po rupije in pocakala pred vhodom v Rdeco trdnjavo, da so nas spet preiskali. Neverjetno, koliko domacinov dnevno obisce svoje kulturne znamenitosti in se bolj je neverjetno koliko od njih se zeli slikati s turisti. Vecina seveda to pocne naskrivaj in tudi dojames ne kdaj se ti nekdo priklopi ob bok, njegov prijatelj ali oce pa slika s telefonom. Nekaj je bolj pogumnih ali pa izobrazenih, da te vprasajo in ti dobijo seveda tudi lepso fotko. Midva se se kar nisva navelicala in sva se z veseljem z njimi postavljala.
Masivna Rdeca trdnjava je danes le se bleda senca mogocnosti nekdanjega Mogulskega imperija in predvsem kompleksa. Rdeca trdnjava je v vsem svojem sijaju najbolj zazivela, ko je bila moc Moghulov na samem visku in so po utrdbi hodili evnuhi, prireditveni sloni, vojscaki in pomembnezi tistega casa, stavbe pa so bile prezete z dragimi kamni.
Obzidje trdnjave se vlece 2 km, zidovi pa so visoki od 18m ob nekdaj reki Yamuni, danes pa ob obvoznici, do 33m na mestni strani.
Shah Jahan je mesto nacrtoval med leti 1638 in 1648, vendar glavnega mesta iz Agre nikoli ni povsem prenesel v Delhi, takrat imenovan Shahjahanabad, ker ga je sin Aurangzeb prej zaprl v utrdbo v Agri.
Tako je bil Aurangzeb prvi in zadnji mugolski vladar, ki je vladal iz Delhija, saj veljaki niso znali upravljati z utrdbo in kmalu so jo naselili tudi preprosti ljudje.
Leta 1857 so britanski vojaki dogradili nekaj preprostih stavb za svoje potrebe, ki so danes zapuscene in kvarijo izgled celotnega kompleksa.
Se vedno pa je za Indijce Rdeca rednjava izredno pomembna, saj so bili vsi pomembnejsi politicni govori v zgodovini Indije izvedeni prav tukaj in se danes premier vsako leto ob Dnevu neodvisnosti nagovori drzavljane.
V Rdeco trdnjavo vstopimo skozi vrata Lahore, ki se imenujejo po pakistanskem mestu, ki se nahaja v smeri teh vrat (v casu nastanka je bil Pakistan se del indijskega ozemlja). Na vratih so ob neodivsnosti prvic izobesili indijsko zastavo.
Na podrocju trdnjave vidimo lahko dvorane za avdienco, osebno in za podanike, biserno palaco, kopeli in nekaj paviljonov.
Kljub megli se je videlo, da je podrocje Rdece trdnjave slabo vzdrzevano, glavne znamenitosti so bile napol zaprte, nekaj so jih sicer ze zaceli obnavljati, vecina pa zalostno propada. Glede na vso pomembnost, ki jo ima Rdeca trdnjava predvsem za politicno srenjo Indije, bi pricakovala, da bodo poskrbeli za ta arhtekturni biser.
Na poti do hotela sva se ustavila se na glavnem bazarju v Paharganju in ob cocacoli posedela ob ulici in opazovala dogajanje. Koncno sva srecala kravo v Delhiju, pa se ta je bila del vprege.
Lansko leto so oblasti odstranile tudi vse svete krave in danes res zelo tezko srecas kravo in z njimi povezane iztrebke po ulicah.
Najino potepanje se pocasi zakljucuje, prtljaga je pripravljena, se nekaj ur in odpravila se bova do letalisca.
Upava samo, da megla ne bo pregosta in da zaradi zamude leta ne bova obticala na Delhijskem letaliscu.

New Delhi

Tudi na zajtrk sva morala v sosednji hotel, ker v nasem, hotelu Raj, ravno prenavljajo restavracijo. Samopostrezni zajtrk, kot se za hotel s tremi zvezdicami spodobi in spet jajca. V teh treh tednih bom pojedla jajc za nazaj in naprej, po mojem letno kolicino. Avto naju je malo pred 10. uro ze cakal in podali smo se v guzvo. Vceraj sva modeloma v agenciji narocila 5 destinacij in pohvalil se nama je, da bova dobila anglesko govorecega voznika, ki bo se malo vodica. Zacelo se je bolj slabo, saj voznik ni nic govoril, ko pa sem ga nekaj vprasala, je znal reci samo madam in sr. Pa tako naju je skrbelo, da naju bo vlacil okoli vseh spomenikov in da ga ne bova znala ustaviti pri razlagah :-).
Najprej smo se odpeljali do India gate ali Vrat Indija. V krasnem koncu Delhija, ki je nekako rezerviran za diplomatsko zivljenje kar naenkrat ni bilo veliko riksarjev, motoristov, kolesarjev, pescev. Promet urejen in veliko vojske in policije.
Od predsedniske palace do Vrat Indija vodi Rajpath ali kraljeva pot, avenija, dolga 3,2 km, po kateri vsako leto 26.1. na Dan republike poteka parada. Ker je le se slab mesec do parade, so ob aveniji ze postavljali tribune za gledalce. Megla je zjutraj v Delhiju najbolj gosta, zato zal nismo videli predsedniske palace, ker je od ograje oddaljena nekaj sto metrov.
India gate je  42 m visok slavolok, posvecen 90.000 indijskim in britanskim vojakom, ki so svoja zivljenja izgubili v 1. svetovni vojni, vojni za severozahodno mejo in 3. Afganistanski vojni. Pod slavolokom gori vecni ogenj, v spomin na zivljenja vojakov, umrlih leta 1971 v Indijsko Pakistanski vojni.
Ravno ob najinem obisku vrat Indija se je tam mudil sultan iz Omana in prici sva bila posebnemu vojaskemu spremstvu in fanfaram, ki so bile skrajno razglasene. Ceprav je Ambassador tipicen indijski avtomobil in jih uporabljajo predvsem v vladne namene, so sultana in njegovo spremstvo pripeljali z nemskimi avtomobili, cisto na koncu pa je sopihal tudi Ambassador :-).
Z avtom smo se peljali se mimo parlamenta in glavnega sekretariata ter ograje pred predsednisko palaco.
Nasa naslednja tocka je bil nekaj kilometrov juzno od mesta oddaljen kompleks Qutb Minar, domnevno eno izmed sedmih glavnih mest, ki so se nahajala na podrocju danasnjega Delhija. Nekoc je bil Qutb Minar samo srce muslimanskega mesta. Samo ime Qutb Minar je ime posebnega stolpa zmage, ki je bil obenem v uporabi kot minaret. Naselbina je bila v tistem casu, okrog leta 1193, center Delhijskega sultanata. Stolp ali minaret je visok 73 m in ima spodaj premera 15 m, zgoraj pa 2,5 m. Zgrajen je v 5 nadstropjih, vsako zakljucuje balkon. Prva tri so zgrajena iz rdecega pescenjaka, zadnja dva pa iz belega marmorja v kombinaciji z rdecim pescenjakom. Leta 1326 je bil stolp poskodovan zaradi udara strele, leta 1368 so ga obnovili in dodali kupolo, vendar ga je ponovno prizadel potres leta 1803 in takrat se je zrusila kupola.
V kompleksu je zanimiv se zelezni drog, visok 7 m, na katerem se nahja 7 vrsticni tekst v sanskrtu, ki pa zal ne izdaja kako in iz  cesa tocno je bil drog narejen, zato to se vedno ostaja skrivnost. Strokovnjaki so raziskovali nastanek in predvsem material, iz katerega je drog narejen, saj v priblizno 2000 letih ni zarjavel niti se ni poskodoval. Tako znanje bi verjetno bilo danes zelo dragoceno v industriji.
Najin sofer naju je pridno cakal na parkiriscih pred spomeniki in kompleksi, ampak kaj dosti govoril pa ni. Vsakokrat nama je pa odprl vrata, zelo je bil vljuden :-).
Bahai house of worship ali Lotusov tempelj je poseben tempelj, ki ga odlikuje krasna oblika lotusovega cveta. Cakala sva v vrsti in se pocasi pomikala proti templju, ko pa se je bilo potrebno sezuti, si je Jernej premislil in sva tempelj samo obsla. Sama notranjost sploh ni nic posebnega, tempelj je namenjen molitvi in meditaciji ter premisleku vsakogar, ne glede na njegovo vero in prepricanje. Zgrajen je bil leta 1986 in ga sestavlja 27 cvetnih lotusovih listov iz belega marmorja.
Naslednja najina danasnja postaja je bil Rajghat, ki se nahaja na bregu reke Yamuna. Lep in urejen park, kjer so preprosti spomeniki velikim indijskim politikom. Na teh mestih so namrec kremirali trupla Nehruja, Indire, Rajiva in Mahatme Gandhija.
Najprej sva sla do kvadratne spominske plosce iz crnega marmorja, ki je bila danes okrasena s cvetjem. Kadarkoli kaksen tuj drzavnik obisce Indijo, se pokloni Mahatmi Gandhiju in takrat je plosca lepo okrasena. Vsak dan se veliko Indijcev se vedno pride poklonit velikemu Mahatmi Gandhiju, ocetu naroda in ustanovitelju najvecje demokracije na svetu.
Indira Gandhi nima tako imenitne plosce, na mestu, kjer so leta 1984 ubito premierko Indije kremirali, stoji preprost kamen.
Vsec mi je bilo, da Mahatma Gandhi ni dobil nekega hudega in od bogastva kipecega spomenika, saj je tudi sam zivel skromno in nerazsipno, zato je prav, da je tak tudi spomin nanj.
Gandhi se je rodil v Gujaratu in je studiral pravo v Angliji. Ko se je vrnil v domovino, je zacel z narodnim gibanjem, ki se je uprlo britanski prevladi. Indija se je osamosvojila leta 1947, 15.8. ob polnoci. Samo dan pred razglasitvijo neodvisnosti se je od Indije odcepil Pakistan in grenak priokus osamosvojitvi so bile ogromne migracije Hindujcev in Muslimanov med Pakistanom in Indijo.
Mahatmo Gandhija je leta 1948 ubil hindujski fanatik. Prvi indijski premier je postal Gandhijev ucenec Jawaharlal Nehru. Po njegovi smrti leta 1964 je cez 2 leti po premierka postala njegova hci Indira Gandhi (ki mimogrede ni bila v sorodu z Mahatmo). Indira Gandhi se je borila proti revscini v Indiji in z mnogimi zakoni odvzela oblast in moc kraljevim druzinam. Zaradi njenega boja proti sikhovskim teroristom so jo ubili ravno njeni sikhovski strazarji leta 1984. Na polozaju jo je nasledil sin Rajiv Gandhi, ki pa ga je ubil Tamilski separatist s Sri Lanke leta 1991.
Zadnja danasnja postaja je bila grobnica Humayuna. Grobnica prikazuje zgodnje arhitekturno delo Moghulov in je menda predhodnica ali pa celo ideja za kasneje zgrajen Taj Mahal. Grobnica je zgrajena v kombinaciji rdecega pescenjaka in belega marmorja in kot se za Moghule spodobi, zgrajena v popolni simetriji. Danes je velik del grobnice v fazi obnove, vendar smo vseeno lahko videli tudi grob Humayuna. Grobnico obdaja 12 ha vrtov, ki so lepo urejeni, prav posebno pa zarijo v soncnem zahodu.
Pot do hotela je bila taka kot cel dan. Kup plocevine spet se je zacela gostiti megla in gneca in promet sta nepopisna. Nekako smo prisli nazaj in po kratkem peredahu sva sla na vecerjo in nazaj v hotel.
Jutri naju caka se zadnji dan potepanja, ko sva si prihranila najvecjo in najlepso znamenitost Delhija, Rdeco trdnjavo z mosejo.
New Delhi ali mesto sedmih mest je glavno mesto Indije. Danes naj bi po nekaterih podatkih v mestu z okolico zivelo preko 20 milijonov ljudi. Moram priznati, da je mesto lepo urejeno, sproti cistijo in pospravljajo. Menda naj bi mestna oblast prepovedala beracenje in res v 2 dneh bivanja v Delhiju nisva srecala prav nobenega beracenja. Beracenje in se posebno dajanje beracem je zakonsko prepovedano. Vsak dan se v Delhi priseli 20.000 ljudi, ki pridejo po boljse zivljenje. Ker je tezko najti delo in s tem zasluzek, se ti ljudje hitro znajdejo na cesti, na plocniku, pod kaksnim nadvozom ali mostom. Tam jih najdejo vodje kartelov, ki so vcasih obvladovali tudi beracenje in v zameno za neke vrste zascito jih uporabijo za vabe za beracenje. Vse, kar so ti ljudje naberacili, so moral prinesti svojim sefom, drugace so jih pretepli ali celo ubili. Odkar je beracenje prepovedano, so ljudje prepusceni sami sebi ali pa jih caka se hujsa usoda.
Ceprav je prepovedano tudi kuhanje in prodaja hrane na ulicah na za ta namen prilagojenih vozickih, se vedno na kaksnem vogalu srecas tovrstne prodajalce. Ni pa teh vozickov na vsakem vogalu. Zato tudi ni vec vonja po hrani na vsakem koraku niti smeti, odpadkov in hrane po tleh.
Oblasti v Delhiju so za lanske igre Commonwealtha zeleli mesto prikazati kot eno najlepsih, najbolj urejenih in razvitih mest v Aziji. Za potrebe gradnje novih sportnih objektov so preselili 240.000 prebivalcev in ti so protestirali med igrami, kar je na samo organizacijo metalo slabo luc. Tudi drugace so igre spremljali cudni dogodki, saj so sportniki zapuscali igre zaradi slabih zivljenjskih pogojev, malo pred zacetkom iger se je zrusil del nekega stadiona.
Po Delhiju je najvec motornih riks, ki se vozijo na plin, da bi s tem zmanjsali onesnazenost zraka v mestu.
Kulturni spomeniki in ceste so neverjetno dobro oznaceni, ceste so ciste in urejene. Le redko kje srecas slume, kjer zivijo revni in se ti se v glavnem drzijo pod sotori ali v preprostih bivaliscih, na cestah jih ni videti.
Lahko recem, da se je mesto v 14 letih res spremenilo. Predvsem je bolj urejeno in prijazno tudi turistom.

Mandawa - New Delhi

Saj ne vem kako naj napisem, da bo Samo razumel tocno tako kot je misljeno :-).
Skrarka, noc je bila kratka, bila sva jezna, ker so nama obljubili internet, nato pa ni delal. Menda vcasih dela vcasih pa ne. In ocitno je bil vceraj pac tisti vcasih ne. Zabava zvecer je trajala in trajala in trajala in muzkontarji so se cedalje bolj drli. Sicer mi je vsec rajastanska avtenticna glasba, ampak samo v mejah normale in vceraj je bilo krepko cez mejo! Ko so zakljucili z dretjem v avli, so se preselili za hiso, direktno pod najino okno. Dajal me je se kaselj in smrkanje, ocitno nadaljujem, ko je Jernej ze skoraj ozdravel.
Po zajtrku smo takoj odpeljali z dvorisca, Visnu menda ni nic zajtrkoval, niti slisati ni hotel, da bi sel se jest. Takoj nama je razlozil, da je govoril tudi z drugimi vozniki in da so mu razlozili kje naj gre do Delhija. Menda bo 30 km poti bolj podrte, potem pa se odpre avtocesta. Kar kmalu smo nasli tisto podrto cesto, ki je bila res podrta, cesta bi ji pa tezko rekli. Po dveh urah skakanja po samih luknjah in makedamu in voznje v prvi, najvec drugi prestavi, smo koncno srecali restavracijo, kjer smo si olajsali mehurje in kupili pijaco. Spet naprej, en kup lukenj, raznih vpreg in podrtih avtobusov z zmesanimi soferji. O kaksni avtocesti ni bilo nobenega sledu kar nekaj ur. Sele malo pred Delhijem smo se le znasli na avtocesti, ampak tam se je pa ze zacela guzva pred menda 13 milijonskim Delhijem, glavnim mestom Indije. Revez Visnu se mi je okrog 5h ze posteno zasmilil, saj vozi ze 8 ur in nic se ni jedel. Je pa vsaj vzel nekaj mojih mentolovih bonbonov. Ko smo nasli hotel, kar seveda po mojem zemljevidu niti ni bilo tezko, sva ga povabila na vecerjo in tokrat je sprejel. Ni pa zelel narociti nobene specialitete, ampak skromen piscancji curry. Sele kasneje sva se spomnila, da je piscanec zanj specialiteta, saj zivi v Pushkarju (za tiste, ki berete in ste pozabili: v Pushkarju je prepovedano meso, jajca in droge ter alkohol).
Ko je pojedel, sva mu placala preostanek dogovorjene vsote, napisala pohvalo za sefa in podarila 30$ napitnine. To je sicer polovica njegove mesecne place in bil je vesel. Pa saj je bil res v redu, cisto neproblematicen in predvsem previden sofer.
Midva sva se malo posedela v restavraciji sosednjega hotela in se navajala na meglo v Delhiju.
Sla sva se v bliznjo agencijo in rezervirala avto za jutrisnji potep po Delhiju. Cel dan avta s soferjem naju stane 13€, sofer pa bo menda se malo vodica :-). Sta bila pa modela v agenciji prava saljivca, na koncu smo se morali se podolgem in pocez slikati in rezali smo se kot peceni macki.
Zdaj pa v hotelu pocasi spoznavava sistem, za nemoten dostop do interneta moram viseti v recepciji, edino odlagalno povrsino, neko palico v kopalnici pa mi je uspelo sesuti takoj, ko sem nanjo obesila svojo brisaco.
Hotel imava v predelu Paharganj blizu zelezniske postaje, kjer se nahaja glavni bazar in vecina popotniskih hotelov. Zaenkrat je vse OK, jutri pa spet kaj vec podatkov in slik.

Bikaner - Mandawa - Dundlod

Mrzla noc, kup dretja domorodske familije v sosednjih sobah in kup komarjev.
Spet ena bolj usrana noc kar se tice spanja. Ze pri vecerji sva ugotovila, da bolj, ko so indijske familije fine, slabse se obnasajo. Takole v hotelu se krasno opazi se vedno ziv kastni sistem, ki v Indiji povzroca prepade med razlicnimi sloji ljudi. Bogatejsi Indijci s kao vec stila, denarja, izobrazbe in znanja se se bolj nesramno obnasajo do natakarjev, soferjev, receptorjev. Z lahkoto jim ukazujejo, kot se za bogatejse spodobi, v anglescini. Ne znajo pa besed hvala in prosim. Veckrat zavrnejo na pol ze pojedeno hrano, na pol popito pijaco in se precej naglas derejo na njih.
Za zajtrk sva dobila sirov toast, dva kosa toasta, vmes koscek sira in stane za tretjino vec kot v Cju. Ja, pri Dzenziju je pocen' pa dobr'. Dzenzi da zraven se kos sunke pa se kecap lahko dobis. Se 1 teden, pa bova spet jedla ta prave toaste.
Pri zajtrku sva cakala na Visnuja, da se nama pridruzi, ampak modela spet ni bilo. Jernej me je spet postavil na realna tla, da se sofer pac ne zeli druziti z nama. Ok, ok, ampak prav zlahka se ne predam!
Odpeljali smo se proti Fatehpurju, nasi danasnji prvi destinaciji. Visnu je preklical pol Indije, da so mu povedali kam in kako in z enim od njegovih prijateljev sem morala se jaz govoriti, da sem mu razlozila kam zeliva. Visnu nama je se povedal, da je spal v skupnem prostoru s se ostalimi soferji, v sobi jih je bilo 8. Ko sva prisla do zajtrka, je on ze spucal avto in menda tudi sebe :-).
V Fatehpurju smo nasli Nadine Le Rince haveli, ki je v lasti Francoza in ima tukaj kulturni center. Haveli je kupil leta 1998 in porabil 3 leta, da jo je restavriral. Pred tem je bila haveli prazna 40 leti, zgrajena pa leta 1802. V celotnem Fatehpurju najdemo vec havelijev, pravzaprav v regiji Shekhawati, v kateri se bomo danes nahajali, je v vsaki vasici, mestu, nekaj havelijev.
Haveli je dom nekaterih indijskih bogatih druzin, ki so se ukvarjale z industrijo ali trgovino. Te cudovite vile, ki jih krasijo freske, so bile zgrajene med 18. in 20. stol. Lastniki, bogati trgovci so migrirali v Bombay ali Kalkuto, kjer so iskali boljse priloznosti za svoje posle. Predvsem sodelovanje z Britanci je vplivalo tudi na umetnost in nacin njihovega zivljenja, kar se lepo vidi na nekaterih freskah.
Haveli krasijo krasna izrezljana vhodna vrata, ki so se odprla le, ko je na obisk prisel kdo s slonom ali konjem, v vratih pa so bila vdelana manjsa vrata, skozi katera se danes vstopajo prebivalci haveli.
Vecina haveli je danes se vedno naseljenih, ljudje pa z veseljem na svoje dvorisce povabijo turiste, druge pa so urejene v muzej. Nekateri za ogled racunajo vstopnino, vecina pa ima v svojem domu urejeno prirocno trgovinico, v kateri prodajajo izredno zaprasene spominke, koledarje, stare razglednice in lutke.
V perzijskem jeziku haveli pomeni zaprt prostor, kar pa haveli niti ni. Vrata nam odpejo pot do dvorisca, ki se imenuje tudi mosko dvorisce, saj se ob njem nahajajo prostori, ki so bogato poslikani in opremljeni. V njih je namrec moski del druzine sprejemal obiske in takrat je bilo seveda potrebno pokazati moc in bogastvo, zato se v teh prostorih nahaja tudi podoba boga bogastva in srece, Ganesha.
Naslednje dvorisce je bilo zensko dvorisce, precej bolj skromno od moskega, kjer je zenski del druzine prezivel vecino svojega zivljenja. Med obema dvoriscema in prostori je bilo ponavadi majhno okno, ki je zenskam omogocalo, da so skozenj kukale in opazovale obiskovalce in dogajanje na moskem dvoriscu.
Nekatere haveli so imele tudi vec, celo 4 dvorisca in so bile grajene tudi do 6 nadstropij.
Vecina haveli danes propada, v njih so si domacini po svoje uredili bivalisca, tudi unicili vecino infrastrukture, pravzaprav preuredili v trgovinice ali delavnice. Tudi freske so v glavnem unicene, ce ze ne obledele pa prebarvane z apnom. Nekatere freske so upodabljale tudi eroticne prizore ali pa prizore zahodnega sveta. Teh je danes ostalo res malo.
Nasa naslednja postaja je bila v Mandawi, kjer smo nasli tudi hotel. Nocoj prenocujeva v prekrasni, obnovljeni haveli, cena 30€ z vkljucenim zajtrkom. Soba je prostorna, vendar nic posebnega, hotel na splosno pa je cudovit.
Ker sva po sprehodu med haveliji po Mandawi ugotovila, da imava se cas, da se odpeljemo do blizne vasi Dundlod, sva Visnuja spet spravila v pogon in odpravili smo se proti eni najbolj ohranjenih utrdb v tem koncu Rajastana. Ah ja, bolj ko smo se blizali bolj je veljal rek, da ni vse zlato, kar se sveti. Utrdba je majckena, ohranili so le sprejemnico in v njej nekaj pohistva Ludvika XIV. So nama pa ponosno pokazali tudi delujoco mini soncno uro. Sva se pa nasmejala za naprej in nazaj. Se Visnu se nama je smejal, po mojem si je mislil, da nama je prav, kaj sva pa rinila tja!
Zvecer smo bili v nasi haveli najprej delezni 10 minutne lutkovne predstave, gledalci smo bili stirje. Ata je potem nekaj hotel pobirati in seveda prodajati svoje lutke. Po vecerji, ki so jo zaceli pripravljati sele ob 7h pa je bila glasbeno plesna predstava v avli haveli. Nekaj casa sva gledala, ko pa je plesalka zacela vabiti zenske, da zaplesejo z njo, sva se pobrala. Ker je se vedno mrzlo, sva prosila za dodatne deke in je kar trajalo, da ne govorim, da sem morala prositi trikrat. Indija kot Indija in ni pomembno koliksna je cena sobe v hotelu ali haveli, povsod je enako. Kup zaposlenih, ki se kar gledajo in dolgocasijo, ko pa kaj potrebujes, vse traja in traja. Kimajo in te gledajo in ne naredijo nic.
Ja, je treba biti kar potrpezljiv, drugace tukaj nimas kaj iskati ali pa se ti hitro lahko zmesa :-).

Jaisalmer - Deshnok - Bikaner

Po kratki noci skripanja postelj v drugace nobel hotelu sva uspela ob 8h zjutraj presenetiti natakarje in kuharje. Na zajtrk sva prisla skupaj se z dvema turistoma in natakarji so vsi zaspani in vsi zalimani hodili od mize do mize, zmedeni, da je kaj in spotoma vsi brcali en in isti zamasek na tleh. Pobral ga seveda ni nihce.
Visnu je bil tocen in ko smo napokali ruzake, smo se kar odpravili na pot. Danes nas caka slabih 400km poti.
Na ze znanem razcepu, kjer stoji turisticna postojanka, naju je po dobri uri voznje vprasal, ce bi kaj prigriznila ali spila. Zacudeno sva mu odvrnila, da ne, pa je le nekako uspel raztolmaciti, da pravzaprav on ni se nic jedel in da je lacen.
Sva se ga usmilila in spila precej drag chaai - indijski caj z mlekom, ki je vcasih tudi zacinjen.
Cesta je bila ok, prometa ni bilo dosti in kilometri so kar bezali. Malo pred Bikanerjem smo odvili proti Deshnoku. Visnu je sicer rekel, da ve kje je to, ampak kasneje, ko je ze cetrtic spraseval za smer, je le priznal, da nima pojma.
V Deshnoku se nahaja prav poseben tempelj Karni Mata. Sicer zgradba sama po sebi ni nic posebnega, midva pa sva se za obisk odlocila, ker v templju zivijo prav posebni sveceniki - prave pravcate podgane. Ja, res je, podgane. Na tisoce jih je.
Karni Mata je zivela v 14. stol. in je bila odgovorna za veliko cudezev za cas svojega zivljenja. Ko se je njen najmlajsi sin utopil, je ukazala bogu smrti, naj ga ozivi. Ta ji je odgovoril, da tega ne zmore, lahko pa to naredi sama kot reinkarnacijo. Lahko je storila le, da je reinkarnirala clane svoje druzine kot podgane. Legenda pravi, da so podgane reinkarnacija pripovedovalcev zgodb. Ocitno jih je bilo kar veliko, Indija je pac velika dezela in verjetno obstaja ogromno zgodb, saj je po templju podi nekaj tisoc podgan. Verniki podganam prinasajo darove, predvsem hrano v obliki slascic in raznega zrnja. Podgane so lepo rejene, manjka jim prakticno nic, se celo zascitene so z mrezo, da jim niti ptici ne pridejo do zivega.
Verniki verjamejo, da ce ti podgana precka pot cez noge, da si pozegnan, pa ce hoces ali ne in meni sta sli 2 cez stopala. V templju zivi tudi nekaj redkih belih podgan in ce ti uspe kaksno samo videti, je to res posebna sreca. No, to nama pa ni uspelo.
Kot v vsakem templju sva se morala tudi pred tem sezuti in v nogavicah hoditi med podganami in njihovimi iztrebki. Sicer skrbniki templja ves cas pometajo, ampak vseeno.... Ja, uporabljene nogavice bova danes definitivno za vse vecne case pustila v Indiji.
Vsekakor edinstveno dozivetje.
Najina naslednja danasnja nenavadna destinacija je bil Nacionalni center za raziskovanje kamel. Seveda so najprej pobrali nekaj vstopnine, nato pa sva fasala se bolj ali manj uradnega vodica, ki naju je popeljal po posestvu. Po nekaj metrih se nam je priklopil se nek domacin, ki drugace zivi v Angliji, ampak glede na znanje anglescine, ne prav dolgo.
V centru zivi okoli 350 kamel stirih vrst: kamela Bikaner daje veliko mleka in je znana po vzdrzljivosti v casu suse, kamela Jaisalmeri, ki so znane po tekmovalnosti in so dobre dirkacice, kamele Mewari tudi dajejo veliko mleka in kamele Kachachhi, ki tudi dajejo veliko mleka. Kamele vrste Bikaner uporablja tudi indijska vojska predvsem v puscavskem delu meje s Pakistanom. Pozimi kamele popijejo 20 litrov vode na dan in lahko brez hrane in pijace delajo 3 tedne, poleti pa popijejo vsaj 30 litrov vode na dan, ampak vec kot teden dni niso sposobne kvalitetno opravljati svojega dela.
Kamele tehtajo do 700kg. V tukajsnjem centru skrbijo za oplojevanje samic, ki so v lasti okoliskih kmetov. Zaposleni v centru in lastniki samic morajo seveda pomagati pri samem procesu. 1 samec dnevno oplodi 4 samice. Seveda se veckrat zgodi, da si samci in samice niso vsec, ampak takrat pac dostavijo drugega postavnega kameljega samca. Vse to za samice kamel, ki so v lasti okoliskih kmetov, opravljajo brezplacno. Oplojevanje godnih samic poteka od decembra do marca.
Kamela je breja 13 mesecev in ima samo enega mladica naenkrat, dvojckov se niso zasledili. V svojem najvec 27 letnem zivljenju kamela lahko povrze najvec sedemkrat, breja pa je lahko na vsakih 18 mesecev, odvisno od njenega zdravja in fizicne kondicije. "Potrebni" ali v casu gonitve samci spuscajo posebne glasove :-).
Kamelje mleko, ki ga ravno tako tukaj pridobivajo, je slanega okusa in je zelo zdravo, predvsem ga priporocajo ob tuberkulozi, sladkorni bolezni in bolezni jeter. Kamela lahko v casu njene laktacije (Jernejeva strokovna opomba!) proizvede 7 litrov mleka dnevno.
Videli smo tudi nekaj kamel, mater z mladici, starimi od nekaj dni do 9 mesecev. Posebnost pa je bil mladicek, ki ga je kamela povrgla pred slabo uro in se je revcek sele pobiral na noge. Mladic se postavi na svoje noge po 4 urah po rojstvu, tehta okoli 45 kg in je visok 1 meter.
Center obstaja ze 150 let in je financiran s strani drzave. Kamele, ki jih v tem centru tudi krizajo med vrstami, so bolj vzdrzljive, mocne, hitrejse in dajejo vec mleka kot ciste vrste, zato so cenjene in enkrat letno tukaj priredijo drazbo kamel.
Ko smo se peljali do centra Bikanerja, smo na cesti in ob cesti srecali mnogo kameljih vpreg.
Danes sva pustila Visnuju, da je izbral hotel. Ze zjutraj je namrec rekel, da je klical prijatelja in ta mu je predlagal very nice hotel in ce nama bo vsec lahko ostaneva, drugace pa bomo iskali naprej. Po imenu sem nekako nasla v vodicu opis hotela, ki je znan po tem, da daje voznikom, ki pripeljejo goste, dobro provizijo. Sicer nama tega sam ni povedal, ampak kasneje, ko smo se srecali na dvoriscu, je rekel, da bo spal brezplacno. Hotel je ok, zato nisva komplicirala, ce bo se on imel nekaj od tega. Hotela sva ga castiti vecerjo, pa je revez tako nerodno zmeden, da nama ni uspelo. Sva mu pa zagrozila, da se mora jutri ob 8h zjutraj obvezno zglasiti v zajtrkovalnici. Iz preventivnih razlogov bomo zajtrkovali skupaj, da se nam ne bo treba spet ustavljati po 1 uri voznje.

Jaisalmer

No, to pa je nekaj. Soba spet gleda na prometno cesto in ko so lokalni trgovci ponoci koncno zaprli svoje trgovine, so se priceli pravi pasji boji z vsem lajezem in cvilezem in ko so se psi umirili, se je ze zacutil jutranji prometni utrip, ki ga slisis skozi hupanje voznikov. Hotel, soba, restavracija Zafran, vse vrhunsko, ampak lokacija sobe, skripajoce postelje in prevroci kovtri pa katastrofa.
Vseeno sva po zajtrku vprasala, ce lahko ostaneva se eno noc in ker je na potovanjih najhujsa nocna mora ravno pakiranje in prenasanje prtljage sem ter tja, bova potrpela se eno noc :-).
Po vkljucenem zajtrku (nazrla sva se do amena: jajcna omleta s toastom, puter in marmelado sva zavrnila, prosena kasa, dzezva caja in se multivitaminski sok) sva se srecala z Visnujem, ki naju je cakal pred hotelom in naju potolazil, da je spal v 2km oddaljenem domu za voznike. Sicer je pojamral, da je bilo drago, 200 rupij (3€), ampak se ne ve, da sva se mu namenila dati nekaj napitnine, ce bo le do konca najine poti tako v redu. Odpeljal naju je do vhoda v trdnjavo in malo je ze kazalo, da bo hodil kar z nama. Po nekaj stavkih sem mu zazelela lep dan in pocasi je odsel. Povedal nama je se, da njegova mesecna placa voznika znasa 3200 rupij, kar je priblizno 45€.
Jaisalmer je malo puscavsko mesto, ki ze skoraj meji na 55 km oddaljen Pakistan. Poleg trdnjave, ki se sredi mesta dviga kot grad iz peska, so tudi ostale zgradbe grajene z enakim materialom - pescenim kamnom in enaki pesceni barvi, zato mesto drugace imenujemo tudi Zlato mesto.
Jaisalmer je v zadnji polovici stoletja dobesedno vstal od mrtvih. Lahko, da je zelo oddaljen, vendar nikakor ni mesto, ki ga na potepanju po Rajastanu lahko zlahka izpustimo. Le nekaj turistov, ki pride v Jaisalmer, izpusti izlet v puscavo Thar z obveznim kameljim safarijem. Midva sva letos ocitno zapolnila kvoto, saj se za izlet do dun nisva odlocila.
Jaisalmer je bil nekoc polnoma obdan z obzidjem. V preteklosti so precej tega obzidja uporabili za gradbeni material novo nastalih his. Nekaj ga je se ostalo, vkljucno z mestnimi vrati. Leta 1975 se je takratna indijska premierka Indira Gandhi odkrito zgrozila ob unicevanju tako lepega mesta in prekupcevanju umetnin. Danes so prebivalci veliko bolj osvesceni in se zavedajo, da ohrananje zgodovinske vrednosti mesta pomeni veliko turistov in s tem zasluzka. Danes gradijo nove objekte ravno tako iz puscavskega kamna v stilu vecstoletne tradicije.
Jaisalmer je leta 1156 ustanovil vodja Bhati Rajputovega klana Jaisal. Jaisalmer je imel skoraj idealno pozicijo v puscavi, saj so karavane, ko so z orienta prevazale svilo, disave in zacimbe, morale mimo mesta in mestni veljaki so jim zaracunavali posebne davke.
Po zavzetju Indije so Britanci pospeseno trgovali po morskih poteh in zeleznici, zato je padla strateska pomembnost Jaisalmerja in stevilo prebivalcev se je do indijske neodvisnosti skoraj prepolovilo, se posebno zaradi pomanjkanja vode. Sele vojni med Indijo in Pakistanom v letih 1965 in 1971 sta Jaisalmerju vrnili njegovo pomembno stratesko pozicijo in leta 1960 so napeljali Indira Ghandi kanal in z njim vodovod do puscave.
Trdnjava je obkrozena s tremi plastmi obzidja, od katerih je najnizja zgrajena iz pescenih skal, ki preprecujejo posedanje trdnjave in z njo hriba Trikuta, na katerem je zgrajena utrdba. Druga plast se razprostira okrog zgornjega dela utrdbe, tretja pa je notranje obzidje. Prostor med drugo in tretjo plastjo so vojscaki uporabljali za vretje olja in vode, s katero so zalili napadalce. Prav tako utrdbo obdaja 99 obrambnih stolpov.
V utrdbo vstopimo z vzhodne strani in se sprehodimo mimo stirih masivnih vrat. Pridemo do velikega trga Dashera Chowk, kjer se vidi enkratnost te utrdbe, saj je edina utrdba na svetu, kjer se vedno zivijo prebivalci, ki so nasledniki lastnikov his v utrdbi. Podatki o stevilu prebivalcev se gibljejo od 1000 do 3000. Ulice oziroma potke v utrdbi so ozke, vcasih se v kaksni zatakne tudi kaksna krava, povsod pa je polno trgovcev, ki vabijo na ogled svojh izdelkov. Kaksnih treh se se usmilis, potem pa enostavno ne gre vec. Povsod enaka roba, cene drugacne in povsod se je potrebno pogajati za dobro ceno. Ni pomembno ali je ura 9 zjutraj ali 3 popoldan, vsi imajo enak izgovor, da moras nekaj kupiti za sreco, ker si njegova prva stranka danes. V utrdbi se nahaja muzej v vladarjevi palaci, nekaj dzainisticnih in hidnujskih templjev, vecinoma pa je ogromno restavracij in hotelov.
Leta 1996 je bila utrdba na Unescovem seznamu najbolj ogrozenih svetovnih spomenikov, saj je obstajala nevarnost, da se zaradi ekspanzije hotelov in s tem uporabe vode in onesnazevanja nasploh, sesuje sama vase. Z gradnjo drenaznega sistema so nevarnost zacasno ustavili, vendar zaradi suhega ozracja se vedno ni cisto izginila.
Po ogledu utrdbe sva se spustila nazaj v mesto in sla do nekaj havel, precudovitih his, ki so jih zgradili v 18. in 19. stol. takratni bogati trgovci z nakitom in blagom, ki so zeleli zgraditi velike in bogate hise, kar v utrdbi ni bilo mogoce. Zato so se umaknili pod utrdbo, kjer je bilo vec prostora za gradnjo in zaceli siriti mesto.
Haveli so krasne hise, v nekaterih se danes zivjo nasledniki in sorodniki prvih lastnikov, njihova posebnost pa so cudovito izrezljani vzorci na balkonih, zastorih, ograjah.
Sprehodila sva se po mestu, posebnost danasnjega dne je bilo definitivno fotografiranje, saj je bila ze utrdba in kasneje celo mesto polno indijskih obiskovalcev, ki so se zeleli slikati z nama. Nekaterim sva ustregla, pred nekaterimi pa nama je uspelo neopazno uiti.
Danes sva bila se posebno pridna, saj sva koncno uspela kupiti razglednice, jih napisati in odnesti na bliznjo posto. Ob povratku sva pa le uslisala sosedovega trgovcka in pri njem zelo ugodno nakupila nekaj tekstilnih izdelkov. Za jutri zjutraj naju je student zgodovine, ki pomaga v trgovini pri bratu, povabil na jutranji caj in ce bo le ze tam, ga bova z veseljem spila.
Pri vecerji v restavraciji Zafran, na strehi najinega hotela, sva lahko obcudovala s soncem ozarjeno utrdbo in precudovit, ze na meji skrajno kicastega, soncni zahod.