Malo pred polnocjo naju je pobral sofer, ki zacuda ali pa ne, ni znal niti besedice anglesko. Znal pa je precej divjati po razmeroma praznih nocnih ulicah Delhija. Avto je bil podrt in zanemarjen, ko smo zapeljali cez cestno oviro, je kar dobro podrajsal s podvozjem.
Naju je le pripeljal do letalisca in malo cez polnoc sva se zacela boriti z indijskimi postajami kontrole. Najprej je na vhodu v terminal nek uniformiranec pregledal letalsko karto in potni list. Nekaj metrov za prvimi vrati, se v vetrolovu, je drugi uniformiranec spet pregledal letalske karte in potna lista in najine podatke vpisal v veliko knjigo. Zakaj, mi ni jasno. Je pa izgovoril najini imeni in si seveda skoraj zlomil jezik.
Vrsta pred okenci Emirates je bila 4 ure pred poletom ze precejsnja, skoraj 1 uro sva cakala, da sva oddala prtljago. Letalo bo menda cisto polno, zato sva ze pozabila na to, da bi se na kaksnih sedezih zleknila. Se ko sva cakala v vrsti, je nek usluzbenec delil formularje, tako imenovan izhodni formular. Ker sem bila redka, ki sem imela pri sebi pisalo, sem ga posodila se vecini potnikov, ki so cakali za nama.
Ko sva dobila boarding pass, sva se postavila v vrsto za kontrolo potnih listov. Stric je spet zelel potni list in boarding pass. Zanimivo je bilo, da sva se postavila vsak pred svoje okence in Jernejev stric je bil prvi malo zmeden, ker ni nasel Slovenije v sifrantu. Pa je vprasal mojega in oba sta ponavljala Slovakia, Slovakia. Jaz pa nazaj, da ne, Slovenija, Slovenija. Moj mi je potem pokazal oznako oziroma kratico SVN v potnem listu, da kao nekaj ni, kot bi moralo biti. Pa to ne mores verjet! Jernejev po mojem ni vedel kje je Slovenija in da sploh obstaja. Vsaj te strice bi lahko malo bolj solali.
Potem pa se kontrola osebne prtljage. Ze v vrsti, ko cakas, je nek uniformiranec spet preveril boarding passe in potne liste. Oddala sva osebno prtljago in vse, kar spada zraven in sla vsak skozi svoj senzor do drugega uniformiranca, ki opravi telesno preiskavo. Jaz sem sla v posebno, zensko vrsto k zenski preiskovalki. Resnicno, res nisem se nikoli dozivela tako temeljitega pregleda kot tukaj, zenska me je cisto pretipala, mi dvignila mikico in pretipala po goli kozi. Da se ti ob odhodu vse skupaj res zagravza. Pa kako je to mozno?! Se na bolj pomembih letaliscih tega ni. Ce senzor piska, te pregledajo, ce je vse ok pa ne. Ok, da preveri na grobo, ampak da ti baba dvigne mikico in preslata??!! Tega groznega obcutka se pa zlepa ne bom znebila...
Pa smo vstopili v blesceci svet trgovin. Zapraviti sva morala se 700 rupij in podala sva se v boj za sreco. Najprej kava, nato nek mali obesek in se je ostajalo. Prav pomislila sem, kako je to nenavadno, da 3 tedne nekako sparas in se dilas za nekaj rupij, nato pa jih brez tezav pogonis na letaliscu za stvari, ki niso nujne in ki jih niti najmanj ne potrebujes. Na silo. Drobiz pa na koncu itak podaris se kaksni dobrodelni ustanovi, ki ima po letaliscu nastavljene skatle.
Kmalu so nas na gateu zaceli obvescati, da bomo predvidoma odleteli pred planiranim odhodom in da naj se pocasi pakiramo v letalo. Opozarjali so, da imamo samo pol ure casa, da odletimo, drugace bo megla pregosta za vzlet. Pa smo sli v letalo, lepo pocasi, po indijsko. Takoj po vstopu v hodnik te caka se ena kontrola, spet nek uniformiranec pregleda zig na osebni prtljagi, kar pomeni, da je sla cez kontrolo. Mislim, a me imajo za norca??? Res bi rada vedela kako se izmuzniti z nepregledano prtljago, ce te baba celo preslata!!!!
Vsi modeli dobijo boarding pass, na kateri je lepo napisana stevilka vrste in crka sedeza. Na letalu je pa tudi vse lepo oznaceno in tezko falis. Ampak mi vse to vemo, a ne? No, Indijci se pa kar nekam usedejo, kjer jim je najbolj vsec ali kaj in ce pride na svoj sedez drugi Indijec, je kaos popoln. En kup pregovarjanja in prvi potnik itak potem zapusti tisti sedez. Ampak zastoj naredita pa za par minut in vsi potniki ju cakajo. Ampak to res ni samo eden tak, vec jih je!
Uspelo nam je zamudili priloznost za vzlet. Letalo je bilo polno, zasedeno do zadnjega sedeza. Lepo smo cakali, da nas je pilot prvic nagovoril in povedal, da je megla pregosta in da bomo malo pocakali. Ta malo je trajal 6 ur, ko so se nekateri zaceli ze resno razburjati, da nam kratijo pravice, ker smo zaprti v letalu. Vmes smo dobili zajtrk in stregli so pijaco. Spati se skoraj ni dalo, WCji so bili polno zasedeni in k sreci mi ni bilo treba preveriti kako usrani so bili.
Ko je bilo vzdusje res vroce, zunaj pa se vedno zelo megleno, videti ni bilo niti letaliske zgradbe, so nas obvestili, da bomo letalo po 6 urah sedenja, ko je zmanjkalo ze tudi elektrike, zapustili in sli v hotel.
Pa se je rulja pognala iz letala in nikjer nikogar, da bi ga kaj vprasal. Se dobro, da smo ljudje ovce s crednim nagonom, zato smo sledili eden drugega cez vse kontrole, iztopni zig v potnem listu so nam se svincnikm precrtali in povsod je bilo seveda treba cakati v vrsti. Da bi pa modeli se kaksno okence odprli, da bi slo hitreje, je pa seveda utopija.
Nekako smo se znasli na avtobusu in odpeljali so nas do Grand hotela, od letalisca oddaljenega slabe pol ure voznje. Hotel s petimi *, res lep, ampak vseh skoraj 400 potnikv spet v vrsto in cakanje. Pred vstopom v avlo hotela smo morali ze vsaj trikrat cekirano osebno prtljago vsi oddati se cez hotelski skener.
Po dobri uri cakanja sva dobila kljuc od sobe in obvestilo, da cez 2 uri odidemo nazaj na letalisce. Mislim, a se nam je res splacalo?
Smo dobili kosilo, dobro, okusno, samopostrezno, kot mora biti. Spet vrsta pri odjavi iz sob, gruce utrujenih potnikov in kup negodovanja, ker so nas spet obvestili, da bomo sli na letalisce z 1 urno zamudo. Joj, a niso mogli prej povedati, bi lahko v sobi malo zakinkala?
Pri vkrcanju na avtobuse je spet prislo do nekaj incidentov, nekaj domacinov je glasno izrazalo svoje mnenje in imeli so kup boljsih predlogov kako nas cim hitreje, dokler se spet ne spusti gosta megla, spraviti do letalisca. Hotelski usluzbenci so si namrec sprintali seznam potnikov kot smo bili v sobah, pa verjetno jih nismo vsi vzeli, saj je dobra cetrtina se cakala v vrsti, ko sva midva dvignila kljuc, pa sva koristila sobo le 1 uro, pa se to bolj za WC in TV, in po njem kljukala potnike, ki smo vstopali v bus. Seveda so iskali in iskali, kup listanja in crtanja, mi pa res cedalje bolj nervozni.
Na letaliscu pa spet vse jovo na novo.:-). Najprej kontrola letalskih kart pred vstopom v letalisce. Se mi je skoraj zmesalo. Pa kje naj zdaj najdem print karte, ce imam ze vse boarding passe. Nekako smo jim dopovedali in naprej do okenca za check in, kjer so nam dali nove boarding passe in enake obrazce za izstop! Pa to ne mores verjet! Potem pa kontrola za vstop v prostor za kontrolo potnih listov, kontrola le teh po cakanju v guzvi, kontrola prtljage in osebni pregled, pregled osebne prtljage, ce je pregledana in cakanje na gateu.
Kljub naznanilu, da vzletimo ob pol 6h, se kar nic ni premaknilo. Potniki so v glavnem ze cakali v vrsti na vstop na letalo in postajali zivcni. Se je zbrala trojica Indijk, ki so zacele razgrajati. Predvsem tujci smo mirno cakali na sedezih, da se kaj premakne in poslusali zensko dretje. Cisto so ven padle in uniformirance tako nadirale, da so se mi za trenutek ze zasmilili.
Cez kaksno uro, ob 6h zvecer pa le izvemo, da ne moremo na letalo, ker cakamo posadko. Halo???? MI ze 16 ur cakamo svezo posadko??? Pa to ne mores verjet. Saj jutranja se ni prav namucila pri 6 urnem cakanju in tudi cas so imeli, da so se spocili. Jao, pa so modeli vsi svezi in nasmejani le prisli in kmalu se je zacelo vkrcavanje. Ko sem mislila, da sem ze vse dozivela, tokrat nova kontrola! Tik pred vhodom v letalo spet en model, ki je zelel videti boarding pass. Ja, res me zanima kako bi se lahko do tja presvercala, ce sta pa boarding pass pogledala ze 2 pred njim?!
Smo se spet posedli na svoje sedeze in s strahom gledali skozi okno na meglo. Ves ta cas sem bila na vezi s Perotom (tisti, ki ga poznate veste, da je priklopljen na avione, letalisca in vsem s tem v zvezi), ki naju je obvescal o stanju glede vidljivosti in ure vzleta. Mi smo se kar sedeli in po 1 uri pilot le pojasni, da cakamo, ker je eden od otrok dobil vrocino in ga pregleduje zdravnik. Pa zakaj za vraga so nas potem ze strpali v letalo???
Noc je padla, vec megle tudi, ampak k sreci ni bilo tako hudo kot ponoci. Samo, da se premaknemo iz tega meglenega Delhija, v Dubaiu bo mnogo lazje.
Koncno premik proti vzletni pisti, amak se tam smo cakali pol ure, da je nekaj letal pred nami pristalo. Res zaklet let, Indijci pa s svojimi neskoncnimi kontrolami kontrol od kontrol in pisanja v velike zvezke in knjige, prav naporni.
S potniki smo ze ena velika druzina. Vsi se ze poznamo na videz med sabo. Ze zato, ker smo se en za drugim pojali po letaliscu.
V Dubaiu naju je pred okencem za transfer poiskal nek usluzbenec in nama predal voucher za hotel in nov boarding pass za jutrisnji let proti Benetkam. Evo, Arabci znajo.
Spotoma sva posvojila se enega ata, ki je bil tudi na nasem letu, ker revez ni znal anglesko in ni imel pojma kako do hotela. Govoril je le hindi in italijansko. Jutri poleti namrec proti Milanu.
Najprej na slikanje rozenice, nato pa do kontrole potnih listov.
Dobila sva izstopno vizo pri okencu, kjer so sedeli sami fejst Arabci (Tanja ve, da je to kot doma, a ne, Tanja? Rutarji so zakon!) in z avtobusom so naju prepeljali v bliznji letaliski hotel. Kljuc in bone za obroke sva dobila v 5 minutah in po vecerji odsla vsak v svojo sobo na nekajurni pocitek.
Zjutraj bujenje, zajtrk, transfer do letalisca, hitra kontrola potnih listov in osebne prtljage (ko so narocili, da greva iz hotela na letalisce le 2 uri pred letom, sem bila skepticna kako za vraga bova samo v 2 urah opravila vse kontrole???
Letalisce ni majhno, pa sva bila v 10 minutah ze pri Duty Free shopih! Malo mi je se ostalo iz Kompasa MTS, da sem pregledala police in arikle in zacudilo me je, ker je bilo malo prasno :-).
Ko sva nabavila par stvari, je bil ze zadnji klic. Sva pohitela, da ne bom kot Jereb, ko ga vedno pozivajo po letaliscih, naj vendar ze gre na avion!
Arabci so zakon, Emirates tudi.
Bo kmalu treba spet v Dubai, zlahka bi se ga navadila :-).
Ze letimo proti Benetkam in upam, da se je tole popotovanje res koncalo. Se Pero naju pobere z mojo Astrico in vija kuci na silvestrsko popoldne.
Adijo Indija!
Ze doma
OdgovoriIzbriši