Varanasi

Soba 30€, zelo osnovna s se bolj osnovno kopalnico. A razgled s terase pred sobo, na Ganges in popolni lunin mrk - neprecenljivo.
Priblizno 70visokih, strmih stopnic pod nama vecerni romarji, ki pridejo v Varanasi iz cele Indije, spirajo s sebe svoje posvetne grehe.
Noc je bila dokaj mirna, z izjemo parih pasjih pretepov in pohajanj tukajsnjih opic po strehi. Za zajtrk, ki je ze vkljucen v ceno hotela, sva dobila navadno omleto iz jajc in prgisce masla in marmelade. Prgisce - manj kot polovica cajne zlicke.
Iz hotela sva se najprej odpravila po labirintu starega mesta do Luxa road, ki pa ni kaksna velika avenija, ampak celo asfaltirana cesta. Pot do tja je bila naporna, poleg vrocine in prahu, tudi zaradi neverjetnega prometa. Nekako se se nisem navadila, da v Indiji velja levo pravilo, ne samo za vozeca sredstva, ampak tudi za pesce. Poleg pescev se na cesti znajdejo kolesarji, motoristi, kolesarske rikse, motorikse, avtomobili, konjske vprege, pesci z vozovi in verjetno se kaj. Vse skupaj izgleda zelo kaoticno, ampak ce gledas na cesto in promet, tece vse zelo tekoce. Ogromno je hupanja, po mojem mnenju je najbolj grozna nesreca to, da ti na motorju ali avtomobilu crkne hupa, ker potem pa res nimas sans.
Nazaj grede sva podlegla enemu izmed vcerajsnjih vsiljivcev, ki so naju peljali do hotela in si pogledala trgovino s svilo, ki je last njegovega brata. Seveda, kako pa! Za Indijo, se posebno pa za Varanasi lahko v vsakem vodicu preberes, da ne smes nasedati tako imenovanim "touts". Zacne se ze na letaliscu ali zelezniski postaji, od koder te menda peljejo cisto v drug hotel kot imas rezerviranega, ker tam dobijo potem provizijo. Enako se dogaja s trgovinami. Saj ni noben problem it pogledat kaj ponujajo, ampak utrujajoce je tisto opazovanje kompletne robe in predvsem barantanje za ceno necesa, za kar ves, da ne bos kupil. Prodajalec je potem malo uzaljen, ampak ko reces, da bos prisel "tomorrow", te nekako spusti iz krempljev.
Gneca po cestah in ozkih ulicicah starega mesta Godaulia je nepopisna, saj v Varanasi dnevno priroma okrog 60.000 romarjev iz celotne Indije. Varanasi drugace naseljuje 1,2 milijona ljudi.
Varanasi je mesto Sive, obstajal naj bi ze okrog 3000 let in je ena najstarejsih naselbin na svetu, edina, ki se vedno obstaja.
V mestu se najdejo najboljse sole sanskrta, joge in hindujske filozofije, zato je v mestu ogromno studentov od vsepovsod. The Benares University obstaja in deluje ze od leta 1900.
Varanasi ali Benares imenujemo tudi Kashi ali mesto luci. Danasnje ime je mesto dobilo po dveh pritokih, ki se tukaj izlivata v Ganges - Varuna in Asi.
Za Hindujce je Varanasi najbolj sveto mesto, kamor pridejo romarji, da v Gangesu izperejo vse svoje grehe, ne samo tosvetne ampak tudi tiste, ki se pridejo. Ganges castijo kot zivo boginjo. S kopeljo v sveti reki Hindujci pripravijo svojo duso na zadnjo pot. S tem si povecajo moznost, da prekinejo krog rojstev in smrti in njihova dusa pociva v miru.
Ganges je ena najbolj onesnazenih rek na svetu. Kljub temu, da se ogromno romarjev ocisti v tej reki, se samo v Varanasiju vanjo izteka kanalizacija iz 30 ogromnih kanalov. Nevladne organizacije se ze dlje trudijo zascititi reko, do sedaj jim je uspelo, da je indijska vlada vlozila 25 mio$ v izgradnjo cistilne naprave v 2 od 30 kanalizacij in izgradnjo elektricnega krematorija. Tezko je gledati kako se romarji kopajo in celo z vodo spirajo usta, ko je v njej ogromno fekalnih bakterij, ki so smrtno nevarne.
Po luxa roadu sva prisla do najbolj obljudenega in svetega ghata Dasaswamedh, kjer se zbirajo romarji in predvsem zjutraj in opravijo "pujo" - spostovanje soncu. Ime je posveceno 10 konjem, ki jih je zrtvoval Brahma.
Na priblizno 7km zahodnega brega Gangesa se nahaja okrog 80 razlicnih Ghatov. Nekatere so dali zgraditi razni maharadze, 2 pa sta namenjena izkljucno kremiranju - Harishchandra Ghat in Manikarnika Ghat, ki je tudi glavni.
Mark Twain je zapisal: Varanasi je starejsi od zgodovine, starejsi od zgodovine, starejsi od legende in celo starejsi od legende in ko vse skupaj sestejes, je Varanasi se dvakrat starejsi.
Popoldan sva sla do Dasaswamedh Ghata in se z enim od colnarjev dogovorila za 2 urno voznjo po Gangesu za 5,8€. Ob poti sva obcudovala Ghate, kjer ni bilo veliko ljudi, vecina je prala svoja oblacila v prirocnih pralnicah.
Najvecja gneca je bila pri najpomembnejsem ghatu za kremiranje Manikarnika. Zelja vecine Hindujcev je, da umre v Varanasiju in da njegov pepel potrosijo po Gangesu. Pri tem ghatu poteka celoten ceremonial, ko truplo prinesejo do reke na nosilih iz bambusa. Truplo je zavito v rjuho in posuto s cvetovi smrdljivk (ne spomnim se pravega imena :-)). Preden ganpolozijo na grmado, ga poskropijo z vodo iz reke, premazejo s preciscenim maslom in posujejo z disavami, da se izognejo smradu ob gorenju. Grmade so vnaprej pripravljene, najdrazji les je sandalovina. Grmado pazljivo stehtajo, saj je od teze odvisna cena seziga. Trupla na nosilih nosijo predstavniki posebne kaste izobcencev, ghat pa pripada eni druzini in prenasajo dejavnost kremiranja iz roda v rod.
Po izkrcanju sva se podala po stopnicah, ki so zelo strme in visoke, do starega dela mesta in si izbrala restavracijo. Vecerjala sva nudle s piscancem in piscancji curry, popila vsak svojo coca colo in za vse skupaj placala 3€.
Zvecer sva sla spet do Dasaswamedh ghata, kjer naj bi se odvijala ceremonija molitve svetih moz, ampak danes je bil ocitno na sporedu drugacen scenarij, saj je bil popolni lunin mrk in ghat je bil poln romarjev. Kot sem lahko opazila, so nekateri prespali kar ob reki, saj so imeli pod glavami manjse potovalke.
Srecala sva Korejca in Malezijko, par, ki se je spoznal v Avstraliji :-).