Hotelsko bujenje zelo primitivno - z butanjem po vratih ob 5.45.
Za zajtrk sva dobila mrzle toaste, ceprav so jih menda sproti pripravljali. Ocitno jih je zdelal mraz. Zjutrja je bilo komaj malo nad 0 stopinj. Pred odhodom na jutranji safari sva dobila se deke za sabo in kmalu sva odkrila zakaj. Na dzipu, ki naju je pobral, seveda ni bilo nobenih stekel ali strehe. Do samega vhoda v park nas je ze posteno prepihalo. Na dzipu je prostora za 6 turistov in z nama je potovala angleska druzina in mladenic domacin.
Poleg voznika dzipa smo s sabo imeli se pravega rangerja. Bil je nekoliko poseben, poleg tega, da je bil ravno tako droben kot vsi Indijci, je znal dobro anglesko in se nam je po poti kar posvetil. Obnasal se je kot pravi lovec na divje zivali. Sicer sva imela takoj na zacetku poti manjsi zaplet, ker nisem razumela kaj hoce od mene, ko nama je dvakrat rekel, da bo pri nama sedel se eden. Ja in? Sicer se bomo stisnili, ampak od kdaj je to problem? :-)
Na koncukoncev je pri meni sedel kar ranger sam. Najprej nam je razlozil nekaj pravil in sicer ze v parku ne sme kaditi, polivati, pljuvati in razgrajati. Potemmje povedal, da je park razdeljen na 8 con in v vsako cono se lahko pelje doloceno stevilo vozil. Po parku vozijo dzipi ali pa mini tovorjnakimpredelani v buse, ki sprejmejo 20 potnikov. Kar nekaj smo jih zjutraj tudi videli, saj smo vsi imeli podobno smer. Ob vstopu na dzip smo morali najprej vsi potniki podpisati neke izjave, verjetno to, da gremo na lastno odgovornost. Se jim je tako mudilo, da nisem imela casa prebrati. Ko smo prispeli do vhoda v park, nas je nekdo identificiral in nadaljevalimsmo voznjo v cono 1. Ce zelimo videti tigra, moramo imeti sreco. Sopotnik je vprasal, ce se rangerji po vokitokiju obvescajo, ce kdo opazi tigra. Pa nam je razlozil nas ranger, da je treba prosluhniti zivalim in takoj vemo, ce je tiger kje blizu. In glej ga zlomka, kmalu zaslisi te zvoke in ustavili smo se in poslusali ter opazovali. S tigrom seveda ni bilo nic. Smompa ob potimvideli razlicne predstsvnike srnjadi, jelene, pikcaste jelen, sambar - najvecji indijski jelen, antilope, krokodila, opice, nekaj ptic in ogromno pavov. Po 3 urah smo se obrnili in odpeljali nazaj do vasi. Seveda nemalo razocarani, saj smo prisli zaradi tigra in ne pavov.
Park se razprostira na 1334 kvadratnih kilometrih, v njem pa naj bi zivelo okoli 30 tigrov. Nas ranger nam je pokazal celo svoje fotke, ki naj bi jih posnel vceraj, ko jim je tiger prekrizal pot.
Usedla sva se v rikso in odsla na zeleznisko postajo po vozovnice. Spet sva odkrila nekaj novega. Vsaka vecja zelezniska postaja ima posebno okence, kjer lahko vozovnice kupijo turisti, vecina prog pa ima celo rezervirano turisticno kvoto vozovnic, ki je namenjena samo nam. Verjetno tudi po samo nam dostopnih neindijskih cenah. Manjse postaje pa imajo sama navadna okenca, ampak povsod se vrsta razdeli na mosko in zensko. In ker v Indiji zenske same ne kupujejo pogosto vozovnic, sem se postavila v posebno vrsto in prehitela celo hordo Indijcev. Dobra pogruntavscina.
Kmalu po povratku v hotel sva se morala pripraviti na popoldanski safari. Pogrela sva se na soncku, saj sva se vedno ledena od jutranjega mraza in vstopila na kamion. Ja, tokrat sva se odlocila za drugo vrsto vozila, ki je cenejse. Poleg nekaj druzin smo imeli na kamionu se 3 domacine, prijatelje, ki so se ves cas samovsecno fotografirali in s tem nadlegovalimvse okoli sebe. Namesto, da bi opazovali naravo, so imeli celo pot ogromno dela sami s sabo.
Za oba 3 urna safarija sva placala 40€ po osebi. Tudi v drugo smo pobirali se druge goste in se pocasi privlekli do vhoda v park. Tokrat smo sli v cono 2. Pot priblizno enaka kot zjutraj, spet smo se parkrat ustavili in poslusali razna skovikanja, kao, da zivali sporocajo, da je tiger v blizini. Ah, ja...
Poleg ze znanih zivali smo tokrat videli se divjega prasica, o tigru pa spet nobenega sledu. Popoldanski ranger ni bil niti najmanj zgovoren, tudi zivali ni cutil tako kot jutranji. Ce bi imeli s sabo edinega pravega rangerja Chucka Norrisa, bi imeli verjetno vec srece, saj ne bi Chuck iskal tigrov ampak bi tigri poiskali njega hahahahaha.
Premrazeni smo se vrnili v hotel in takoj sva sla na vecerjo. Tokrat za predjed zelenjavna juhica, ki je vsaj pogrela.
V hotelu je topla voda samo zjutraj in zvecer, zato sva tusiranje kar prestavila na jutri zjutraj.
rej vsi potniki podpisati neke izjave, verjetno to, da gremo na lastno odgovornost. Se jim je tako mudilo, da nisem imela casa prebrati. Ko smo prispeli do vhoda v park, nas je nekdo identificiral in nadaljevalimsmo voznjo v cono 1. Ce zelimo videti tigra, moramo imeti sreco. Sopotnik je vprasal, ce se rangerji po vokitokiju obvescajo, ce kdo opazi tigra. Pa nam je razlozil nas ranger, da je treba prosluhniti zivalim in takoj vemo, ce je tiger kje blizu. In glej ga zlomka, kmalu zaslisi te zvoke in ustavili smo se in poslusali ter opazovali. S tigrom seveda ni bilo nic. Smompa ob potimvideli razlicne predstsvnike srnjadi, jelene, pikcaste jelen, sambar - najvecji indijski jelen, antilope, krokodila, opice, nekaj ptic in ogromno pavov. Po 3 urah smo se obrnili in odpeljali nazaj do vasi. Seveda nemalo razocarani, saj smo prisli zaradi tigra in ne pavov.
Park se razprostira na 1334 kvadratnih kilometrih, v njem pa naj bi zivelo okoli 30 tigrov. Nas ranger nam je pokazal celo svoje fotke, ki naj bi jih posnel vceraj, ko jim je tiger prekrizal pot.
Usedla sva se v rikso in odsla na zeleznisko postajo po vozovnice. Spet sva odkrila nekaj novega. Vsaka vecja zelezniska postaja ima posebno okence, kjer lahko vozovnice kupijo turisti, vecina prog pa ima celo rezervirano turisticno kvoto vozovnic, ki je namenjena samo nam. Verjetno tudi po samo nam dostopnih neindijskih cenah. Manjse postaje pa imajo sama navadna okenca, ampak povsod se vrsta razdeli na mosko in zensko. In ker v Indiji zenske same ne kupujejo pogosto vozovnic, sem se postavila v posebno vrsto in prehitela celo hordo Indijcev. Dobra pogruntavscina.
Kmalu po povratku v hotel sva se morala pripraviti na popoldanski safari. Pogrela sva se na soncku, saj sva se vedno ledena od jutranjega mraza in vstopila na kamion. Ja, tokrat sva se odlocila za drugo vrsto vozila, ki je cenejse. Poleg nekaj druzin smo imeli na kamionu se 3 domacine, prijatelje, ki so se ves cas samovsecno fotografirali in s tem nadlegovalimvse okoli sebe. Namesto, da bi opazovali naravo, so imeli celo pot ogromno dela sami s sabo.
Za oba 3 urna safarija sva placala 40€ po osebi. Tudi v drugo smo pobirali se druge goste in se pocasi privlekli do vhoda v park. Tokrat smo sli v cono 2. Pot priblizno enaka kot zjutraj, spet smo se parkrat ustavili in poslusali razna skovikanja, kao, da zivali sporocajo, da je tiger v blizini. Ah, ja...
Poleg ze znanih zivali smo tokrat videli se divjega prasica, o tigru pa spet nobenega sledu. Popoldanski ranger ni bil niti najmanj zgovoren, tudi zivali ni cutil tako kot jutranji. Ce bi imeli s sabo edinega pravega rangerja Chucka Norrisa, bi imeli verjetno vec srece, saj ne bi Chuck iskal tigrov ampak bi tigri poiskali njega hahahahaha.
Premrazeni smo se vrnili v hotel in takoj sva sla na vecerjo. Tokrat za predjed zelenjavna juhica, ki je vsaj pogrela.
V hotelu je topla voda samo zjutraj in zvecer, zato sva tusiranje kar prestavila na jutri zjutraj.
Za zajtrk sva dobila mrzle toaste, ceprav so jih menda sproti pripravljali. Ocitno jih je zdelal mraz. Zjutrja je bilo komaj malo nad 0 stopinj. Pred odhodom na jutranji safari sva dobila se deke za sabo in kmalu sva odkrila zakaj. Na dzipu, ki naju je pobral, seveda ni bilo nobenih stekel ali strehe. Do samega vhoda v park nas je ze posteno prepihalo. Na dzipu je prostora za 6 turistov in z nama je potovala angleska druzina in mladenic domacin.
Poleg voznika dzipa smo s sabo imeli se pravega rangerja. Bil je nekoliko poseben, poleg tega, da je bil ravno tako droben kot vsi Indijci, je znal dobro anglesko in se nam je po poti kar posvetil. Obnasal se je kot pravi lovec na divje zivali. Sicer sva imela takoj na zacetku poti manjsi zaplet, ker nisem razumela kaj hoce od mene, ko nama je dvakrat rekel, da bo pri nama sedel se eden. Ja in? Sicer se bomo stisnili, ampak od kdaj je to problem? :-)
Na koncukoncev je pri meni sedel kar ranger sam. Najprej nam je razlozil nekaj pravil in sicer ze v parku ne sme kaditi, polivati, pljuvati in razgrajati. Potemmje povedal, da je park razdeljen na 8 con in v vsako cono se lahko pelje doloceno stevilo vozil. Po parku vozijo dzipi ali pa mini tovorjnakimpredelani v buse, ki sprejmejo 20 potnikov. Kar nekaj smo jih zjutraj tudi videli, saj smo vsi imeli podobno smer. Ob vstopu na dzip smo morali najprej vsi potniki podpisati neke izjave, verjetno to, da gremo na lastno odgovornost. Se jim je tako mudilo, da nisem imela casa prebrati. Ko smo prispeli do vhoda v park, nas je nekdo identificiral in nadaljevalimsmo voznjo v cono 1. Ce zelimo videti tigra, moramo imeti sreco. Sopotnik je vprasal, ce se rangerji po vokitokiju obvescajo, ce kdo opazi tigra. Pa nam je razlozil nas ranger, da je treba prosluhniti zivalim in takoj vemo, ce je tiger kje blizu. In glej ga zlomka, kmalu zaslisi te zvoke in ustavili smo se in poslusali ter opazovali. S tigrom seveda ni bilo nic. Smompa ob potimvideli razlicne predstsvnike srnjadi, jelene, pikcaste jelen, sambar - najvecji indijski jelen, antilope, krokodila, opice, nekaj ptic in ogromno pavov. Po 3 urah smo se obrnili in odpeljali nazaj do vasi. Seveda nemalo razocarani, saj smo prisli zaradi tigra in ne pavov.
Park se razprostira na 1334 kvadratnih kilometrih, v njem pa naj bi zivelo okoli 30 tigrov. Nas ranger nam je pokazal celo svoje fotke, ki naj bi jih posnel vceraj, ko jim je tiger prekrizal pot.
Usedla sva se v rikso in odsla na zeleznisko postajo po vozovnice. Spet sva odkrila nekaj novega. Vsaka vecja zelezniska postaja ima posebno okence, kjer lahko vozovnice kupijo turisti, vecina prog pa ima celo rezervirano turisticno kvoto vozovnic, ki je namenjena samo nam. Verjetno tudi po samo nam dostopnih neindijskih cenah. Manjse postaje pa imajo sama navadna okenca, ampak povsod se vrsta razdeli na mosko in zensko. In ker v Indiji zenske same ne kupujejo pogosto vozovnic, sem se postavila v posebno vrsto in prehitela celo hordo Indijcev. Dobra pogruntavscina.
Kmalu po povratku v hotel sva se morala pripraviti na popoldanski safari. Pogrela sva se na soncku, saj sva se vedno ledena od jutranjega mraza in vstopila na kamion. Ja, tokrat sva se odlocila za drugo vrsto vozila, ki je cenejse. Poleg nekaj druzin smo imeli na kamionu se 3 domacine, prijatelje, ki so se ves cas samovsecno fotografirali in s tem nadlegovalimvse okoli sebe. Namesto, da bi opazovali naravo, so imeli celo pot ogromno dela sami s sabo.
Za oba 3 urna safarija sva placala 40€ po osebi. Tudi v drugo smo pobirali se druge goste in se pocasi privlekli do vhoda v park. Tokrat smo sli v cono 2. Pot priblizno enaka kot zjutraj, spet smo se parkrat ustavili in poslusali razna skovikanja, kao, da zivali sporocajo, da je tiger v blizini. Ah, ja...
Poleg ze znanih zivali smo tokrat videli se divjega prasica, o tigru pa spet nobenega sledu. Popoldanski ranger ni bil niti najmanj zgovoren, tudi zivali ni cutil tako kot jutranji. Ce bi imeli s sabo edinega pravega rangerja Chucka Norrisa, bi imeli verjetno vec srece, saj ne bi Chuck iskal tigrov ampak bi tigri poiskali njega hahahahaha.
Premrazeni smo se vrnili v hotel in takoj sva sla na vecerjo. Tokrat za predjed zelenjavna juhica, ki je vsaj pogrela.
V hotelu je topla voda samo zjutraj in zvecer, zato sva tusiranje kar prestavila na jutri zjutraj.
rej vsi potniki podpisati neke izjave, verjetno to, da gremo na lastno odgovornost. Se jim je tako mudilo, da nisem imela casa prebrati. Ko smo prispeli do vhoda v park, nas je nekdo identificiral in nadaljevalimsmo voznjo v cono 1. Ce zelimo videti tigra, moramo imeti sreco. Sopotnik je vprasal, ce se rangerji po vokitokiju obvescajo, ce kdo opazi tigra. Pa nam je razlozil nas ranger, da je treba prosluhniti zivalim in takoj vemo, ce je tiger kje blizu. In glej ga zlomka, kmalu zaslisi te zvoke in ustavili smo se in poslusali ter opazovali. S tigrom seveda ni bilo nic. Smompa ob potimvideli razlicne predstsvnike srnjadi, jelene, pikcaste jelen, sambar - najvecji indijski jelen, antilope, krokodila, opice, nekaj ptic in ogromno pavov. Po 3 urah smo se obrnili in odpeljali nazaj do vasi. Seveda nemalo razocarani, saj smo prisli zaradi tigra in ne pavov.
Park se razprostira na 1334 kvadratnih kilometrih, v njem pa naj bi zivelo okoli 30 tigrov. Nas ranger nam je pokazal celo svoje fotke, ki naj bi jih posnel vceraj, ko jim je tiger prekrizal pot.
Usedla sva se v rikso in odsla na zeleznisko postajo po vozovnice. Spet sva odkrila nekaj novega. Vsaka vecja zelezniska postaja ima posebno okence, kjer lahko vozovnice kupijo turisti, vecina prog pa ima celo rezervirano turisticno kvoto vozovnic, ki je namenjena samo nam. Verjetno tudi po samo nam dostopnih neindijskih cenah. Manjse postaje pa imajo sama navadna okenca, ampak povsod se vrsta razdeli na mosko in zensko. In ker v Indiji zenske same ne kupujejo pogosto vozovnic, sem se postavila v posebno vrsto in prehitela celo hordo Indijcev. Dobra pogruntavscina.
Kmalu po povratku v hotel sva se morala pripraviti na popoldanski safari. Pogrela sva se na soncku, saj sva se vedno ledena od jutranjega mraza in vstopila na kamion. Ja, tokrat sva se odlocila za drugo vrsto vozila, ki je cenejse. Poleg nekaj druzin smo imeli na kamionu se 3 domacine, prijatelje, ki so se ves cas samovsecno fotografirali in s tem nadlegovalimvse okoli sebe. Namesto, da bi opazovali naravo, so imeli celo pot ogromno dela sami s sabo.
Za oba 3 urna safarija sva placala 40€ po osebi. Tudi v drugo smo pobirali se druge goste in se pocasi privlekli do vhoda v park. Tokrat smo sli v cono 2. Pot priblizno enaka kot zjutraj, spet smo se parkrat ustavili in poslusali razna skovikanja, kao, da zivali sporocajo, da je tiger v blizini. Ah, ja...
Poleg ze znanih zivali smo tokrat videli se divjega prasica, o tigru pa spet nobenega sledu. Popoldanski ranger ni bil niti najmanj zgovoren, tudi zivali ni cutil tako kot jutranji. Ce bi imeli s sabo edinega pravega rangerja Chucka Norrisa, bi imeli verjetno vec srece, saj ne bi Chuck iskal tigrov ampak bi tigri poiskali njega hahahahaha.
Premrazeni smo se vrnili v hotel in takoj sva sla na vecerjo. Tokrat za predjed zelenjavna juhica, ki je vsaj pogrela.
V hotelu je topla voda samo zjutraj in zvecer, zato sva tusiranje kar prestavila na jutri zjutraj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar