Ker naju danes caka se voznja proti nacionalnemu parku Ranthambhore, sva za vsak slucaj navila budilke. Po tusiranju in zajtrku v 4. nadstropju pri nic kar prijetnih nekaj stopinjah, sva se z riksarjem dogovorila za pot do Amber Forta. Spet pregovarjanje in spet barantanje in na koncu vsi srecni in zadovoljni. Je pa vcasih naporno, se posebej, ce jih je vec na kupu in noben noce popustiti pri ceni. Najveckrat rajsi cepijo kot kaksne kure v senci in grizljajo tobak kot da bi kaj zasluzili.
Pa sva se z enim dogovorila za prevoz, z malo rikso naju je odpeljal kaksen kilometer, natompa poklical svojega oceta, ki naju je prestavil v svojo malo vecjo rikso. Ata ni nic govoril, vozil pa je kot formuladriver. Nic ni gledal naokoli, drvel je mimo guzve, preprican ocitno, da bodo drugi pazili nanj. Najprej sva sla na zeleznisko postajo po vozovnice. Pri turisticnem okencu sicer ni bilo guzve, ampak za okencem pa tudi ni bilo nikogar. Zato sva se postavila za domacine in pocakala na guzvo. Jernej se se ni cisto aklimatiziral, saj je spustil enega domacina. Tukaj ni se nihce slisal za crto diskretnosti. Vsi se nabijejo okrog okenca in zmaga pac najhitrejsi. Stric nama je rekel, da na vlaku do Sawai Madhopurja ni vec prostora in naju prestavil pred turisticno okence. Tja se je primajala zenska in naju z obrazci poslala na drugo stran hale. Sicer nisva vedela cisto tocno kaj morava narediti, zato sem obrazec izpolnila na pol in se vrnila v vrsto. Skoraj bi se spet en od domacinov usunjal, ampak je Jernej poskrbel za blokado poti :-). Kar naenkrat pa je zenska nasla prostor na vlaku in za obe vozovnici sva placala 4,3€.
Z riskarjem smo nadaljevali pot proti 11km oddaljenem mestu Amber, ki se dviga iz sklanatega hribovja.
Nad mestom se bohoti prekrasna trdnjava, ki jo je zgradil leta 1592 maharadza Man Singh, poveljnik Akbarjeve vojske. Trdnjavo so kasneje povecali in dokoncali Jai Singhi.
Trdnjava Amber ni samo palaca zgrajena iz rumenega in opecnatega pescenjaka ter belega marmorja. Do trdnjave se povzpnemo po kamnitih stopnicah ali pa najamemo dzip ali slona. Midva sva sla kar lepo pes, saj je vreme prekrasno, ravno prav toplo in soncno. Spotoma pa sva seveda ujela nekaj lepih posnetkov. Obzidje sva prestopila cez sonceva vrata in vstopila na veliko dvorisce, kjer so zmagovalne vojske prebivalcem predstavile plen ob povratku domov.
Posebnost trdnjave je Jai Mandir ali dvorana zmage, katere stene in strop krasi nesteto manjsih in vecjih ogledal.
Sprehodila sva se mimo stirih dvorisc in vrtov in ravno toliko palac. Vsaka je nekaj posebnega, vse pa so posebej okrasene in barvite.
Mimo vseh moznih trgovcev sva se prebila nazaj do postaje riksarjev in se odpravila nazaj v mesto. Na poti v hotel nama je ata ustavil se na bankomatu in prevzela sva prtljago v recepciji.
Spet borba z riksarji, spet so rajsi cepeli v senci kot peljali za nizjo ceno in po prevoz sva sla v sosednjo ulico.
Na zelezniski postaji je vlak ze cakal in nasla sva najin vagon in sedeze. Tokrat sva dobila spalnik in sedezi so neprimerno bolj udobni. V nasem kupeju so sedeli trije mladinici, ki so se s prijateljeve poroke vracali domov v Bombay. Do Sawai Madhopurja smo se vozili le 2 uri, saj je bil vlak ekspresni in se ne ustavlja v vsaki vasi. Hecno je, da ima sprevodnik sprintan seznam potnikov na neskoncnem papirju in ko mu predas vozovnico, s kemicnim svincnikom precrta stevilko sedeza na svojem seznamu in oznaci tudi naso vozovnico, da smo se ze pofockali. Na vlaku ves cas mimo hodijo prodajalci caja, sendvicev, prigrizkov, sladkarij in se cesa. Tudi beraci se najdejo.
Ko sva izstopila, naju je na vrhu nadhoda s tablico cakal predstavnik hotela in naju z dotrajanim dzipom odpeljal do Tiger safari resorta. Soba je prostorna, meri kaksnih 30, kopalnica pa 10 kvadratov. Vsaj! Cisto in prostorno za 20€.
Na vrtu sva posedela ob cocacoli in napisala dogodivscine. Zal sva brez wifija, ampak dela je dovolj.
Dogovorila sva se tudi za safari in mocno upava, da bova imela sreco in videla tigra v naravnem okolju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar