Udaipur

Tudi v Udaipurju prebivalci vstajajo zgodaj in tudi tukaj imava pod sobo nekaj ulic, kjer se promet slisi ze okrog 6h zjutraj. Sicer potem niti ob 10h clovek ne vidi kaksne pretirane delovne vneme, celo trgovci ne skacejo prav poskocno na ulice za turisti, ampak je vse lepo umirjeno. Kaj pocnejo zjutraj tako dolgo, da pridejo k sebi, pa se vedno nimam pojma.
Meni se je zjutraj celo uspelo stusirati, Jerneju pa je zmanjkalo mrzle vode. Ja, res je, mrzle vode. Iz druge pipe je tekel krop, iz prve pa nic! Kasneje so nama pri zajtrku objasnili, da se je nekaj pokvarilo in da mrzle vode ni, da pa bodo v 1 uri popravili. Seveda nisva cakala, ampak se odpravila proti najini danasnji prvi znamenitosti, Mestni palaci. Ze malo stran od hotela se je mimo naju z motorjem peljal en ata in nama nekaj govoril, nisva ga cisto registrirala, vem pa, da je na koncu rekel, da se potem vidimo pri vhodu. In glej ga, zlomka, prav res naju je cakal pred vhodom v palaco, za vratom pa mu je ze veselo bingljala izkaznica, da je uradni vodic. Na prigovarjanje in pregovarjanje sva se odlocila, da ga res najameva, da ga lahko se kaj vprasava ne samo o palaci, pac pa tudi o drugih stvareh. Ceno sva zbila na 3,5€ in pocasi smo se odpravili. Stric je bil malo saljivca, vsaj tako se nama je predstavil, ampak od njegovih sal ni bilo prav dosti. Kmalu si je tako kot vecina moskih tukaj v Indiji v usta vrgel tobak in zvecil. Pa sem bila prepricana, da bolj izobrazeni ljudje ne zvecijo in pljuvajo po tleh. Pomota!
Palaca se razprostira na vzhodnem bregu jezera Pichola in je neverjetna kombinacija Rajputove vojaske arhitekture in stila  Mogulov, kar se tice dekoracije. Nek pisatelj je napisal, da palaca izgleda kot ogromna torta pokrita s prelivom. Najvecja palaca v Rajastanu se nahaja na 2 ha.
Pravzaprav je Mestna palaca ogromen kompleks vecih palac, ki so bile zgrajene ali dograjene s strani 22 maharanov med 16. in 20. stoletjem. Vecina kompleksa je danes urejena v muzej, nekaj palac pa v luksuzne hotele. Dolg je 244 m in visok 30 m. Z gradnjo je zacel maharana Udai Singh II., ki je ustanovil tudi mesto, ki se po njem imenuje - Udaipur.
Starejsi del Mestne palace je bil zgrajen leta 1568. Za njenimi visokimi zidovi je nekaj kraljevih soban, sprejemnih dvoran in dvorisc. Med seboj so povezane z ozkimi hodniki in strmimi stopnisci, kar je bilo tipicno za Rajputove zgradbe tistega obdobja, saj so bile nacrtovane tako zato, da zmedejo morebitne vsiljivce.
Cez vrata Ganesh Deorhi Gate pridemo najprej do dvorisca, okrog katerega so zidovi palace okraseni s freskami, ki prikazujejo konje, slone in boga Ganesha. Kmalu vstopimo v palaco Chandra, eno najbolj ljubkih zgradb v kompleksu s krasnimi stebri, iz katere se odpira krasen pogled na jezero Picholi s palacama.
Naslednja je palaca Bari, ki se nahaja 27 m nad tlemi in je zgrajena okrog vrha nekega hriba. V palaci Dilkhushal sta zanimiva dva prostora - steklena dvorana in soba miniaturnih fresk in slik Krishna Nivas, ki je bila soba princese Krishna Kumari. Princeso sta za roko zaprosila snubca iz Jodhpurja in Jaipurja, oba sta zagrozila, da bo njuna vojska napadla kraljestvo, ce se ne poroci in ker se je princesa znasla v brezizhodnem polozaju, saj bi do vojne prislo v vsakem primeru, se je rajsi odlocila za samomor.
Palaca Moti je bila rezidenca maharane Jawan Singha, ki je nekoc neki plesalki obljubil pol kraljestva, ce ji uspe prehoditi jezero Pichola po vrvi. Plesalki je skoraj uspelo, takrat pa je maharana ukazal prerezati vrv in plesalka je utonila v jezeru. Ob palaci je Pavovo dvorisce, kjer se na stenah nahajajo mozaiki indijske nacionalne zivali, pava. Pocasi se je vodic od naju poslovil, Jernej je opravil se moski del - placilo. Seveda je model pricakoval se napitnino in mu to tudi ni bilo prav nic nerodnomreci, pa ceprav smo drveli skozi muzej in njegova razlaga zal ni bila nic posebnega. Edino, kar sem si uspela priboriti je bila razlaga razlike med maharadzo in maharano. Maharadza je veliki kralj, maharana pa veliki vojscak. No, pa,ko je pokazal v eni izmed palac kuhinjo s piskri, je razdrl salo, da je to zenski fitnes. K sreci se Jernej ne da motiti in je hladno placal samo dogovorjeno vsoto.
Naprej od starega dela Mestne palace se nahaja palaca Shambhu Nivas, kjer danes zivijo nasledniki kraljeve druzine. Seveda je bilo vse zastrazeno in prehod prepovedan. Se naprej je palaca Fateh Prakash, kjer je muzej kristalnega pohistva, ki ga je narocila zena maharane iz Anglije in ker je pred prispetjem posiljke. umrla, so zaboji ostali nedotaknjeni 110 let. Sele pred kratkim so eksponate razstavili v muzeju te palace.
Zadnja od palac je Shiv Niwas, zgrajena kot kraljeva palaca za goste, namenjena nastanitvi kraljice Elizabete II., ko je prisla na obisk. Obe palaci sta danes luksuzna hotela.
Na ogled sva se podala tudi s colnon in sicer smo poleg panoramske voznje mimo Mestne palace in starega dela mesta obiskali tudi palaco na otoku Jagmandir, ki jo jemleta 1620 zgradil maharana Jagat Singh. Mugolski vladar Shah Jahan (v casu bivanja v palaci se princ Khurram) naj bi med snovanjem upora proti svojemu ocetu Jahangirju bival v tej palaci in v in po njej dobil idejo o gradnji Taj Mahala. Palaca je sicer lepa, prekrasnim vrtom in zvecer je celo lepsa in bolj romanticna od slavne sosede, Lake palace. Glede na to, da je tudi v tej palaci danes manjsi luksuzni hotel z 38 sobami, bi clovek pricakoval, da bo vse na mestu. Ampak tudi pri luksuzu se pozna, da smo v Indiji. Saj je pospravljeno, ampak roze v vrtu so bile zalite kdovekdaj, v vodi okrog palace plavajo smeti in ne morem reci, da je tako lepo, da ti je nerodno hoditi naokoli. Ne morejo si pomagati, res ne :-). Indija je Indija, pa naj bo to umazana ulica, jezero, sveta reka ali luksuzni hotel.
Polurna voznja se je ob cakanju na coln kmalu koncala in komaj sva ze cakala, da greva na kaksno cocacolo. V palaci je bila trikrat drazja, ob colnarni pa sploh ni nobene prodajalne ali bara.
Ravno okrog 2h so se iz bliznje sole usuli solarji, ki so koncali s poukom za danes in opazovala sva ogromno hordo solarjev, ki se basejo v cakajoce rikse. Vpitja in hupanja je bilo seveda neomejeno.
Hotela sva obiskati se tempelj Jagdish, ampak je bilo pred njim in okoli njega tako svinjsko, da si nisva predstavljala, da bi hodila bosa. Pa se fotografirati se v hindujskih templjih ne sme, midva pa oba s Canoni. Pa ju ravno ne bi puscala kar v nekih zabojckih.
Sva sla malo po trgovinah, si ogledovala slike, spomincke, ko sem zagledala prodajalno, kjer so slikali tudi s kano. In nisem se dosti zamudila, ko sem ze sedela na stolu, model pa mi je poslikal levo roko. Zraven nama je hotel prodati se nekaj vaj iz joge, ki naj bi pomagale k boljsemu pocutju in neverjetno hitremu izgubljanju kilogramov. Ker se nisva dala, nama je vseeno pokazal dve vaji zastonj, midva pa morava doma narediti reklamo za njegovo relaksacijsko glasbo :-).
Navelicana napornega sopinga sva sla v hotel zapisat stroske in na vecerjo. Ob 7h sva sla namrec se v Bagore ki Haveli na predstavo rajastanskih plesov. Se eno zelo zanimivo dozivetje ob prijetni glasbi in krasnih kostumih.