Jaisalmer

No, to pa je nekaj. Soba spet gleda na prometno cesto in ko so lokalni trgovci ponoci koncno zaprli svoje trgovine, so se priceli pravi pasji boji z vsem lajezem in cvilezem in ko so se psi umirili, se je ze zacutil jutranji prometni utrip, ki ga slisis skozi hupanje voznikov. Hotel, soba, restavracija Zafran, vse vrhunsko, ampak lokacija sobe, skripajoce postelje in prevroci kovtri pa katastrofa.
Vseeno sva po zajtrku vprasala, ce lahko ostaneva se eno noc in ker je na potovanjih najhujsa nocna mora ravno pakiranje in prenasanje prtljage sem ter tja, bova potrpela se eno noc :-).
Po vkljucenem zajtrku (nazrla sva se do amena: jajcna omleta s toastom, puter in marmelado sva zavrnila, prosena kasa, dzezva caja in se multivitaminski sok) sva se srecala z Visnujem, ki naju je cakal pred hotelom in naju potolazil, da je spal v 2km oddaljenem domu za voznike. Sicer je pojamral, da je bilo drago, 200 rupij (3€), ampak se ne ve, da sva se mu namenila dati nekaj napitnine, ce bo le do konca najine poti tako v redu. Odpeljal naju je do vhoda v trdnjavo in malo je ze kazalo, da bo hodil kar z nama. Po nekaj stavkih sem mu zazelela lep dan in pocasi je odsel. Povedal nama je se, da njegova mesecna placa voznika znasa 3200 rupij, kar je priblizno 45€.
Jaisalmer je malo puscavsko mesto, ki ze skoraj meji na 55 km oddaljen Pakistan. Poleg trdnjave, ki se sredi mesta dviga kot grad iz peska, so tudi ostale zgradbe grajene z enakim materialom - pescenim kamnom in enaki pesceni barvi, zato mesto drugace imenujemo tudi Zlato mesto.
Jaisalmer je v zadnji polovici stoletja dobesedno vstal od mrtvih. Lahko, da je zelo oddaljen, vendar nikakor ni mesto, ki ga na potepanju po Rajastanu lahko zlahka izpustimo. Le nekaj turistov, ki pride v Jaisalmer, izpusti izlet v puscavo Thar z obveznim kameljim safarijem. Midva sva letos ocitno zapolnila kvoto, saj se za izlet do dun nisva odlocila.
Jaisalmer je bil nekoc polnoma obdan z obzidjem. V preteklosti so precej tega obzidja uporabili za gradbeni material novo nastalih his. Nekaj ga je se ostalo, vkljucno z mestnimi vrati. Leta 1975 se je takratna indijska premierka Indira Gandhi odkrito zgrozila ob unicevanju tako lepega mesta in prekupcevanju umetnin. Danes so prebivalci veliko bolj osvesceni in se zavedajo, da ohrananje zgodovinske vrednosti mesta pomeni veliko turistov in s tem zasluzka. Danes gradijo nove objekte ravno tako iz puscavskega kamna v stilu vecstoletne tradicije.
Jaisalmer je leta 1156 ustanovil vodja Bhati Rajputovega klana Jaisal. Jaisalmer je imel skoraj idealno pozicijo v puscavi, saj so karavane, ko so z orienta prevazale svilo, disave in zacimbe, morale mimo mesta in mestni veljaki so jim zaracunavali posebne davke.
Po zavzetju Indije so Britanci pospeseno trgovali po morskih poteh in zeleznici, zato je padla strateska pomembnost Jaisalmerja in stevilo prebivalcev se je do indijske neodvisnosti skoraj prepolovilo, se posebno zaradi pomanjkanja vode. Sele vojni med Indijo in Pakistanom v letih 1965 in 1971 sta Jaisalmerju vrnili njegovo pomembno stratesko pozicijo in leta 1960 so napeljali Indira Ghandi kanal in z njim vodovod do puscave.
Trdnjava je obkrozena s tremi plastmi obzidja, od katerih je najnizja zgrajena iz pescenih skal, ki preprecujejo posedanje trdnjave in z njo hriba Trikuta, na katerem je zgrajena utrdba. Druga plast se razprostira okrog zgornjega dela utrdbe, tretja pa je notranje obzidje. Prostor med drugo in tretjo plastjo so vojscaki uporabljali za vretje olja in vode, s katero so zalili napadalce. Prav tako utrdbo obdaja 99 obrambnih stolpov.
V utrdbo vstopimo z vzhodne strani in se sprehodimo mimo stirih masivnih vrat. Pridemo do velikega trga Dashera Chowk, kjer se vidi enkratnost te utrdbe, saj je edina utrdba na svetu, kjer se vedno zivijo prebivalci, ki so nasledniki lastnikov his v utrdbi. Podatki o stevilu prebivalcev se gibljejo od 1000 do 3000. Ulice oziroma potke v utrdbi so ozke, vcasih se v kaksni zatakne tudi kaksna krava, povsod pa je polno trgovcev, ki vabijo na ogled svojh izdelkov. Kaksnih treh se se usmilis, potem pa enostavno ne gre vec. Povsod enaka roba, cene drugacne in povsod se je potrebno pogajati za dobro ceno. Ni pomembno ali je ura 9 zjutraj ali 3 popoldan, vsi imajo enak izgovor, da moras nekaj kupiti za sreco, ker si njegova prva stranka danes. V utrdbi se nahaja muzej v vladarjevi palaci, nekaj dzainisticnih in hidnujskih templjev, vecinoma pa je ogromno restavracij in hotelov.
Leta 1996 je bila utrdba na Unescovem seznamu najbolj ogrozenih svetovnih spomenikov, saj je obstajala nevarnost, da se zaradi ekspanzije hotelov in s tem uporabe vode in onesnazevanja nasploh, sesuje sama vase. Z gradnjo drenaznega sistema so nevarnost zacasno ustavili, vendar zaradi suhega ozracja se vedno ni cisto izginila.
Po ogledu utrdbe sva se spustila nazaj v mesto in sla do nekaj havel, precudovitih his, ki so jih zgradili v 18. in 19. stol. takratni bogati trgovci z nakitom in blagom, ki so zeleli zgraditi velike in bogate hise, kar v utrdbi ni bilo mogoce. Zato so se umaknili pod utrdbo, kjer je bilo vec prostora za gradnjo in zaceli siriti mesto.
Haveli so krasne hise, v nekaterih se danes zivjo nasledniki in sorodniki prvih lastnikov, njihova posebnost pa so cudovito izrezljani vzorci na balkonih, zastorih, ograjah.
Sprehodila sva se po mestu, posebnost danasnjega dne je bilo definitivno fotografiranje, saj je bila ze utrdba in kasneje celo mesto polno indijskih obiskovalcev, ki so se zeleli slikati z nama. Nekaterim sva ustregla, pred nekaterimi pa nama je uspelo neopazno uiti.
Danes sva bila se posebno pridna, saj sva koncno uspela kupiti razglednice, jih napisati in odnesti na bliznjo posto. Ob povratku sva pa le uslisala sosedovega trgovcka in pri njem zelo ugodno nakupila nekaj tekstilnih izdelkov. Za jutri zjutraj naju je student zgodovine, ki pomaga v trgovini pri bratu, povabil na jutranji caj in ce bo le ze tam, ga bova z veseljem spila.
Pri vecerji v restavraciji Zafran, na strehi najinega hotela, sva lahko obcudovala s soncem ozarjeno utrdbo in precudovit, ze na meji skrajno kicastega, soncni zahod.