Po zajtrku in jutranjem tusiranju sva placala vse, kar sva v hotelu zapravila, saj so nama vse v restavraciji racunali kar na sobo. Hotel in tudi restavracija ni bila ravno indijsko poceni, ampak za dve noci, vecerji, zajtrka in nekaj pijac sva placala 65€. Z rikso sva se odpeljala do zelezniske postaje in pocakala na vlak do Jaipurja. Na vlaku nic posebnega, sele naknadno sva ugotovila, da sva imela vozovnico na waiting listi. K sreci je bil spalnik proti koncni postaji v Jaipurju bolj prazen, zato ni bil problem najti prostih sedezev. Po poti je slo mimo nasega kupeja kar nekaj beracev in cistilcev tal, ampak se vedno se drziva reka, da ne moreva resiti vseh revezev v Indiji. Sem pa zacela talati slikce Smrkcev in z eno razveselila puncko.
V Jaipurju sva z lahkoto deponirala velika ruzaka in sla v nabavo za vozovnici za vlak od Ajmerja do Udaipurja. Spet vrsta do vrat in to prav pri turisticnem okencu. Ko sem sla na informacije nekaj vprasat, me je hotel eden od domacinov prehiteti, pa sem hitro naredila red in za mano se je lepo, kot to mora biti, zacela ustvarjati ravna vrsta. Indijci imajo namrec neko hudo navado, da se jih vsaj nekaj naguzva cisto pred okencem in vsi naenkrat bi radi dobili nekaj od mojstra, ki izdaja vozovnice. Cela procedura traja kar nekaj minut, ker mojster zapise vse podatke, ki jih potnik ze prej vpise v nek formular, v racunalnik in potem se nekaj dopise na formular. Skratka, ogromno nekega vpisovanja in pisanja in potem printanja in preverjanja. Svaka cast, da jim vse stima, ker se meni vcasih ni vse jasno.
Z rikso sva se zapeljala do bazarja, kjer sva le nekako nasla bankomat. Ker naju je zmedel nek napis, nama je uspelo najprej dvigniti samo 100 rupij, za kar so nama zaracunali dobra 2€ provizije. Krasna transakcija, ni kaj. Po sprehodu med trgovinicami, ki v glavnem ponujajo tekstilne izdelke, nakit in ogromno kica, se je Jernej kar hitro navelical vsega opazovanja in ponujanja vse povprek, zato sva se uro pred odhodom vlaka do Ajmerja kar vrnila na postajo in nasla telefon, da sva poklicala v hotel v Pushkar, da bi rezervirala. Zal ni slo, ker hotel rezerviras lahko le za en dan naprej in se to najmanj za dva dni. Malo sem bila jezna, ker nisem mogla razumeti fore, saj sva bila le 2 uri voznje z vlakom stran in sva tja sigurno tudi namenjena. Hitro sva nasla vagon in sedeze in pocakala na odhod. Oznacene imajo pa vlake res vrhunsko. Ni prakticno nobene moznosti, da ne bi nasel pravega vagona, saj vse pise na vozovnici in tudi na vagonih. Pravzaprav imajo vse vecje postaje na peronih tudi svetlobne izveske in ce imas dober vid, lahko zasledis oznacbe vseh vsaj 20 vagonov. Priblizno 45 minut pred odhodom sem cez okno opazovala podganjo druzino kako isce ostanke hrane med in pod tracnicami. Mami podgani je uspelo najti skoraj cel kos capata, ki ga je zvlekla na kraj in pocasi glodala. Za posladek pa je pohrustala se ostanke cipsa. Kljub opozorilom, da na vlaku ni dovoljeno opravljati osnovnih cloveskih potreb, je na tracnicah jasno razvidno, da mnozica potnikov tega ne uposteva, saj je kupckov dreka na vsakih nekaj metrov kar precej. Zacuda pa smrad ni neznosen, saj vsak dan z vodo vsaj za silo odstranijo cloveske iztrebke.
Po 2 urah prijetne in hitre voznje sva izstopila v Ajmerju in se s prvim voznikom dogovorila za prevoz v 15 km oddaljen Pushkar. Do hotela 7th Heaven Inn sva prispela okrog pol 9h zvecer in k sreci so imeli na voljo se eno sobo. Hotel pa kot iz filma! Sicer se mu ze malo poznajo leta uporabe, ampak soba je dokaj cista, prostorna in nekaj res posebnega, placala bova 25€. V restavraciji sva opazila kar veliko turistov, kar niti ni cudno, saj je hotel v Lonely Planetu omenjen na prvem mestu kot najboljsa izbira. Restavracija je sicer med drazjimi in prav nic po mojem okusu, ker strezejo samo vegetarijansko hrano. Narocila sem svezo zelenjavno juho in ce bi me mami videla, da sem jo pojedla, pa ceprav je bilo v njej veliko spinace! Bila pa je dobra. Ker ze na meniju pise, da je zelenjava oprana v neoporecni vodi in da so sadni sokovi svezi, sem si upala narociti sok iz pomaranc, ananasa in banane. Mljask...
Je dokaj hladno, sedim na verandi pred sobo in pisem dnevnik. Nekaj je tudi komarjev in ker je zmanjkalo elektrike, zal tudi aparatura za odganjanje komarjev ne pomaga. Jih pa Jernej ze 15 minut uspesno pobija :-).
Ni komentarjev:
Objavite komentar