Po zajtrku na strehi, s pogledom na jezero Pichura in obveznem tusiranju sva pocakala najinega soferja. Se vedno je obstajala majhna verjetnost, da se je vrnil v Pushkar. Itak, da je zamujal in prispel pred hotel s 15 minutno zamudo. Napokali smo najine ruzake in se podali na pot proti Jodhpurju. Kmalu, ko smo zapustili Udaipur, je pri avtu zacelo nekaj opletati in najprej sem mislila, da je pocila guma, ko pa je Visnu odprl pokrov, je ugotovil, da je pocil jermen od alternatorja (Jernej pravi "klinasti jermen"). Visnu je sicer nekajkrat zatrdil, da ni problema, poklical je svojega sefa in obrnil se nekaj telefonov in rekel, da bomo brez problema prispeli v Jodhpur. Pa da vidmo...
Danes sva izvedela se nekaj informacij o najinem Visnuju. Star je menda 30 let, ceprav jih dobro skriva, je porocen in ima 3 otroke. Starsa sta mu ze oba umrla, ima pa se 3 brate in 2 sestri. Povedal je, da je v Indij pravilo, da se moski poroci pri 21 letih z 18 letno mladenko. Kaj vec o njegovi poroki pa povprasava jutri.
Cesta po avtocesti je bila sicer v redu, z izjemo, da smo se umikali spet vsem moznim vpregam in zivalim, tokrat nova ovira kamelja vprega. Po kaksni uri voznje smo skrenili z avtoceste proti Ranakpurju. No, tam se je pa zacelo. Cesta, ki pelje cez nesteto vasi, pomeni tudi nesteto nepredvidenih situacij, kup premikajocih se ovir in lukenj. Da o ovinkih sploh ne govorim. Visnu je cesto poimenoval kar kacja cesta. Po priblizno 2 urah voznje smo prispeli do Ranakpurja, kjer se nahaja eden vecjih in predvsem najlepsih Dzainisticnih templjev v Indiji. Pred vhodom sva se sezula, potem pa se cez kontrolo. V tempelj se ne sme vnasati hrane in pijace, usnjenih izdelkov in vstop je prepovedan zenskam z menstruacijo.
Tempelj se nahaja sredi gozda v dolini, obkrozeni z gorovjem Aravalli. Zgrajen je bil v 15. stol. v centru kompleksa je tempelj, posvecen Adinathu in je eden od petih svetih mest Dzainizma. Zgrajen je iz belega marmorja. Tempelj gleda na vse stiri strani neba in ima stiri vhode, z vsake strani enega. V osrednjem prostoru se nahaja podoba Adinatha s stirimi obrazi. Do osrednjega prostora prides mimo krasno izrezljanih stebrov, v templju se jih nahaja kar 1444 in na vsakem je drugacen vzorec. Krasno obdelani z razlicnimi vzorci so tudi stropi na kupolah.
Tempelj je dal zgraditi Dharna Shah, eden od ministrov maharane Mewar.
Pot smo nadaljevali s se vedno pocenim jermenom, ki pa je kmalu zamenjal svoje stanje v strganega. Vmes smo sli se na bencinsko crpalko, liter dizla stane 43 rupij, kar je priblizno 60 centov. Visnu je postajal cedalje bolj nervozen, saj so mu zavore delale le se na priblizno in ce ves kaksen je promet po Indiji, bi bilo hujse lahko samo se to, da mu crkne hupa. Ob cesti smo zaceli pogledovati za mehanikom, ampak ni bilo srece. Nasli smo enega, ampak ni imel rezervnega jermena. Ko je Visnu skakal naokoli, sva pocakala v avtu, saj ga ni smel ugasniti.
Malo po vstopu v mesto Jodhpur se je model znasel in najel riksarja, ki nas je peljal do mehanika. Zavili smo v stransko ulico na makedam in k sreci je mehanik nekaj kimal. Midva sva pocakala ob avtu, Visnu pa se je odpeljal po rezervne dele. Vmes sva midva zabavala celo ulico, saj so poleg vseh mehankarjev k nama prisli se ostali prebivalci ulice. Ocitno sva bila prava atrakcija. Ko je mehanik Bhika, ki je delavnico podedoval po svoje ocetu in avtomobile popravlja ze 25 let opazil, da imam pri sebi fotoaprarat, se je odlocil, da naredim nekaj fotografij. Modeli so se najprej postavili ob nas avto in zaigrali sceno, da ga popravljajo, ampak s fotko niso bili najbolj zadovoljni. Izracunali so, da jih slikam se enkrat pri avtomobilih, ki so bili parkirani nasproti delavnice. Se enkrat so v roke prijeli razne kljuce in pozirali. Ne mores, da verjames! Kaksen fotosuting!
Vprasali so me tudi za ime in od vceraj, ko sem dobila poslikavo roke s kano, je vse skupaj precej lazje, saj samo pokazem in csi preberejo. Ze vceraj so me na ulici ustavljali domacini in hvalili poslikavo in moje ime, ki je na koncu poslikave napisano v hindujsem jeziku in pisavi.
Ko se je Visnu vrnil s pravimi skatlami, se je zacela akcija in v 15 minutah je bilo vse urejeno. V tem casu je naju zabaval student Mahendra, ki mi je pokazal potrdilo, da je ravno danes opravil 2 izpita na faksu. Rekli smo se eno o politiki, potem pa smo se mi odpeljali naprej proti centru mesta. Visnu se je ustavil se v trgovini, kjer je kupil rezervne dele in vzel racun. Deli so bili 330 rupij, delo mehanika pa 100 rupij, skupaj 6,2€. Pocen' pa dobr', kot pri Dzenziju :-).
Kmalu smo nabasali na prometni zamasek in na nasprotnem pasu najprej obcudovali poroko, nato pa povorko vernikov Krishne. Med udelezenci je bilo tudi nekaj turistov.
Ker je kazalo, da je center mesta zabasan, smo zavili nazaj v predmestje in nasla sva hotel, ki je sicer malce drazji, ampak se vedno v sprejemljivih okvirjih 40€. Ker se je znocilo, naselje pa je redkeje poseljeno, se nama ni dalo iskati naprej, saj bova ostala le 1 noc.
Pismo rosno, danes se vse nekaj kvari. Meni se je zataknil objektiv na fotoaparatu, v njem nekaj rozlja. Mater...
Ni komentarjev:
Objavite komentar