Po kratki noci skripanja postelj v drugace nobel hotelu sva uspela ob 8h zjutraj presenetiti natakarje in kuharje. Na zajtrk sva prisla skupaj se z dvema turistoma in natakarji so vsi zaspani in vsi zalimani hodili od mize do mize, zmedeni, da je kaj in spotoma vsi brcali en in isti zamasek na tleh. Pobral ga seveda ni nihce.
Visnu je bil tocen in ko smo napokali ruzake, smo se kar odpravili na pot. Danes nas caka slabih 400km poti.
Na ze znanem razcepu, kjer stoji turisticna postojanka, naju je po dobri uri voznje vprasal, ce bi kaj prigriznila ali spila. Zacudeno sva mu odvrnila, da ne, pa je le nekako uspel raztolmaciti, da pravzaprav on ni se nic jedel in da je lacen.
Sva se ga usmilila in spila precej drag chaai - indijski caj z mlekom, ki je vcasih tudi zacinjen.
Cesta je bila ok, prometa ni bilo dosti in kilometri so kar bezali. Malo pred Bikanerjem smo odvili proti Deshnoku. Visnu je sicer rekel, da ve kje je to, ampak kasneje, ko je ze cetrtic spraseval za smer, je le priznal, da nima pojma.
V Deshnoku se nahaja prav poseben tempelj Karni Mata. Sicer zgradba sama po sebi ni nic posebnega, midva pa sva se za obisk odlocila, ker v templju zivijo prav posebni sveceniki - prave pravcate podgane. Ja, res je, podgane. Na tisoce jih je.
Karni Mata je zivela v 14. stol. in je bila odgovorna za veliko cudezev za cas svojega zivljenja. Ko se je njen najmlajsi sin utopil, je ukazala bogu smrti, naj ga ozivi. Ta ji je odgovoril, da tega ne zmore, lahko pa to naredi sama kot reinkarnacijo. Lahko je storila le, da je reinkarnirala clane svoje druzine kot podgane. Legenda pravi, da so podgane reinkarnacija pripovedovalcev zgodb. Ocitno jih je bilo kar veliko, Indija je pac velika dezela in verjetno obstaja ogromno zgodb, saj je po templju podi nekaj tisoc podgan. Verniki podganam prinasajo darove, predvsem hrano v obliki slascic in raznega zrnja. Podgane so lepo rejene, manjka jim prakticno nic, se celo zascitene so z mrezo, da jim niti ptici ne pridejo do zivega.
Verniki verjamejo, da ce ti podgana precka pot cez noge, da si pozegnan, pa ce hoces ali ne in meni sta sli 2 cez stopala. V templju zivi tudi nekaj redkih belih podgan in ce ti uspe kaksno samo videti, je to res posebna sreca. No, to nama pa ni uspelo.
Kot v vsakem templju sva se morala tudi pred tem sezuti in v nogavicah hoditi med podganami in njihovimi iztrebki. Sicer skrbniki templja ves cas pometajo, ampak vseeno.... Ja, uporabljene nogavice bova danes definitivno za vse vecne case pustila v Indiji.
Vsekakor edinstveno dozivetje.
Najina naslednja danasnja nenavadna destinacija je bil Nacionalni center za raziskovanje kamel. Seveda so najprej pobrali nekaj vstopnine, nato pa sva fasala se bolj ali manj uradnega vodica, ki naju je popeljal po posestvu. Po nekaj metrih se nam je priklopil se nek domacin, ki drugace zivi v Angliji, ampak glede na znanje anglescine, ne prav dolgo.
V centru zivi okoli 350 kamel stirih vrst: kamela Bikaner daje veliko mleka in je znana po vzdrzljivosti v casu suse, kamela Jaisalmeri, ki so znane po tekmovalnosti in so dobre dirkacice, kamele Mewari tudi dajejo veliko mleka in kamele Kachachhi, ki tudi dajejo veliko mleka. Kamele vrste Bikaner uporablja tudi indijska vojska predvsem v puscavskem delu meje s Pakistanom. Pozimi kamele popijejo 20 litrov vode na dan in lahko brez hrane in pijace delajo 3 tedne, poleti pa popijejo vsaj 30 litrov vode na dan, ampak vec kot teden dni niso sposobne kvalitetno opravljati svojega dela.
Kamele tehtajo do 700kg. V tukajsnjem centru skrbijo za oplojevanje samic, ki so v lasti okoliskih kmetov. Zaposleni v centru in lastniki samic morajo seveda pomagati pri samem procesu. 1 samec dnevno oplodi 4 samice. Seveda se veckrat zgodi, da si samci in samice niso vsec, ampak takrat pac dostavijo drugega postavnega kameljega samca. Vse to za samice kamel, ki so v lasti okoliskih kmetov, opravljajo brezplacno. Oplojevanje godnih samic poteka od decembra do marca.
Kamela je breja 13 mesecev in ima samo enega mladica naenkrat, dvojckov se niso zasledili. V svojem najvec 27 letnem zivljenju kamela lahko povrze najvec sedemkrat, breja pa je lahko na vsakih 18 mesecev, odvisno od njenega zdravja in fizicne kondicije. "Potrebni" ali v casu gonitve samci spuscajo posebne glasove :-).
Kamelje mleko, ki ga ravno tako tukaj pridobivajo, je slanega okusa in je zelo zdravo, predvsem ga priporocajo ob tuberkulozi, sladkorni bolezni in bolezni jeter. Kamela lahko v casu njene laktacije (Jernejeva strokovna opomba!) proizvede 7 litrov mleka dnevno.
Videli smo tudi nekaj kamel, mater z mladici, starimi od nekaj dni do 9 mesecev. Posebnost pa je bil mladicek, ki ga je kamela povrgla pred slabo uro in se je revcek sele pobiral na noge. Mladic se postavi na svoje noge po 4 urah po rojstvu, tehta okoli 45 kg in je visok 1 meter.
Center obstaja ze 150 let in je financiran s strani drzave. Kamele, ki jih v tem centru tudi krizajo med vrstami, so bolj vzdrzljive, mocne, hitrejse in dajejo vec mleka kot ciste vrste, zato so cenjene in enkrat letno tukaj priredijo drazbo kamel.
Ko smo se peljali do centra Bikanerja, smo na cesti in ob cesti srecali mnogo kameljih vpreg.
Danes sva pustila Visnuju, da je izbral hotel. Ze zjutraj je namrec rekel, da je klical prijatelja in ta mu je predlagal very nice hotel in ce nama bo vsec lahko ostaneva, drugace pa bomo iskali naprej. Po imenu sem nekako nasla v vodicu opis hotela, ki je znan po tem, da daje voznikom, ki pripeljejo goste, dobro provizijo. Sicer nama tega sam ni povedal, ampak kasneje, ko smo se srecali na dvoriscu, je rekel, da bo spal brezplacno. Hotel je ok, zato nisva komplicirala, ce bo se on imel nekaj od tega. Hotela sva ga castiti vecerjo, pa je revez tako nerodno zmeden, da nama ni uspelo. Sva mu pa zagrozila, da se mora jutri ob 8h zjutraj obvezno zglasiti v zajtrkovalnici. Iz preventivnih razlogov bomo zajtrkovali skupaj, da se nam ne bo treba spet ustavljati po 1 uri voznje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar