Vceraj, ko sva se sprehajala po Pushkarju, sva razmisljala o poti, ki naju se caka do konca potepanja in se najprej cisto iz firbca ustavila v eni izmed agencij, ki ponujajo prevoze z avtomobili. Ponudili so nama najem avtomobila s soferjem za 8 dni za 230€. Bolj, ko sva racunala in kalkulirala, boljsa se nama je zdela ideja. In tako sva se dogovorila in placala avans. Vlaki nama namrec hodijo malo narobe, ker ne moreva koristiti nocnih vozenj, ampak nama komplet transfer do zelezniske postaje in cakanje na vlak in sama voznja vzamejo cel dan, saj razdalje med mesti, ki jih se nameravava obiskati, niso velike, le okrog 300km, kar pa pomeni dnevna voznja z vlakom.
Tako sva danes prestopila mejo med popotniki in turisti.
Po tusiranju z res vroco vodo in zajtrku sva cakala na najin avto. Ne bom lagala, da niso obstajali majhni pomisleki, kaj narediti, ce avta in soferja ne bo :-). Sicer imava vizitko agencije in prodajalca, ampak z 10.000 rupijami bi si tukaj clovek lahko ze malo opomogel. Vsi strahovi so bili odvec, oba sta prispela malo cez 10.uro in hitro smo napokali prtljago in se podali na 300km dolgo pot proti Udaipurju. Najinemu soferju je ime Visnu. Za kaj vec podatkov pa se sparava, saj bomo skupaj se 7 dni in ga bom ze se prevprasala. Povedal nama je, da mu je pred tremi tedni umrla mama za rakom in da je zadnje dni prezivel z njo. Moje ime si bo zapomnil, saj je bilo njegovi mami ime Geeta. Pa smo tam-tam...
Sicer smo zavili na avtocesto, ampak kmalu smo morali uporabiti prvi obvoz, saj gradijo ceste neverjetno pocasi. Cena uporabe avtoceste od Ajmerja do Udaipurja je stala 50 rupij, okrog 70 centov. Visnu ima s seboj tudi potovalko in samo upava lahko, da ima spakirano kaksno toaletno torbico, da voznja ne bo prevec naporna za najina nosova. Menda pa bo drugace spal kar v avtu.
Voznja je bila dokaj mirna, ocitno hoce Visnu prihraniti kaksno rupijo, saj hitrosti 80 km/h ne preseze. Tudi po avtocesti se je potrebno ogibati kravam, kozam, oslom, psom, kolesarjem, pescem, tovornjakom in verjetno se cemu. Po treh urah voznje naju je vprasal, ce bi sla na kosilo. Nisva bila prevec navdusena, ker razen zajtrka in vecerje nekako ne konzumirava drugih obrokov. Sva mu pa rekla, da ce on potrebuje pocitek, naj pac ustavi. Ni trajalo dolgo, ko je ustavil ob cesti pri neki restavraciji in sla sva na pijaco, ki ni bila poceni. Sumim, da dobi zastonj kosilo, ce pripelje kaksne turiste. Bom se preverila. Nama je namrec vseeno, ce se na cocacoli ustavimo kje spotoma, kjer so bolj zmerne cene.
Se polovica poti nam je ostala in ko smo prispeli v Udaipur, smo s skupnimi mocmi in Lonely Planetom hitro nasli hotel. Sobo imava v 2. nadstropju, s pogledom na jezero Pichola in palaci sredi jezera. Za sobo bova placala 19€ na noc, dobila sva brisace in wc papir. Samo za informacijo, toaletni papir je zelo dragocena stvar v Indiji. V hotelih ga dobis nekaj metrov, kar zadostuje za oba mogoce za 3 uporabe. Ce pa ga kupis v trgovini, ga je sicer vec, ampak 1 rolica stane skoraj 1€.
V hotelsko restavracijo na strehi, s pogledom na precudovit soncni zahod in jezero s palacami, sva sla na vecerjo. Po nekaj dneh vegetarijanstva koncno spet malo piscanca.
Uzivala sva v pogledu na palaci, v eni je eden najbolj luksuznih hotelov na svetu, v drugi pa zivijo potomci kraljeve druzine, slikala nocni pogled na osvetljeno razkosje ter poslusala glasbo predstave v palaci pod najinim hotelom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar