Takoj po zajtrku sva se zapodila v lov za rikso za danasnji potep po Delhiju. Takoj jih je nekaj ustavilo pred nama in cudno se nama je sicer zdelo, ko sta se priklopila v debato se dva frajerska domacina in po kaksni minuti najine razlage, da bi zelela na bazar zacimb, so bili polni informacij in predlogov. Eden od njih je povedal, da pravega bazarja na ulici od lanskih iger ni vec, ve pa za drug bazar, ki je v neki trgovinici, ampak se razprostira v vec nadstropij. Naj naju nic ne skrbi, ko bova zagledala samo ozka vrata, kar vstopiva naj in tam notri bo potem vse.
Kot, da bi bila prvic na potovanju in kot, da za nama ni ze 3 tednov Indije, sva nasedla ceni 30 rupij za voznjo z rikso in se odpeljala. Itak, da je model ustavil pred neko trgovino s tekstilom in ostalimi ze poznanimi artikli in ker sva ze bila tam, sva vstopila. Se prej je riksar povedal, da naju bo pocakal in odpeljal naprej. Kot, da to tudi ni nic cudno, a ne? Mogoce nama je bilo pa samo prezgodaj :-).
Trgovinica enaka kot vse, kamor vozijo turiste.
Kar se tice zacimb, so imeli v tej trgovini samo eno vitrino caja in zacimb, pa se to neke mesanice, skratka nic od tistega, kar bi zelela midva in se to po zelo visokih cenah. Eden od modelov nama je razkazoval dekce, sale, rute in se kaj in bil kar malo uzaljen, ker nisva nic kupila. Na poti iz trgovine si je se drug trgovec zazelel, da si ogledam njihovo zbirko nakita in nikakor ni razumel, da nakita ne nosim in da me ne zanima. Pa kako ne morejo takoj dojeti, da si potem ves zoprn, ko koncno za sabo zapres vrata trgovine.
Se boljsi je bila pa najin riksar, ki je od nekje privlekel prazno plastenko za vodo in rekel, ce pocakava minuto, da jo gre v trgovino napolnit. Hahaha, seveda, ti kar! Je bil kar hitro nazaj s se vedno prazno plastenko.
Odpeljal naju je do moseje Jama Masjid in hotel zaracunati dodatnih 120 rupij. Sem uporabila svoje uciteljske sposobnosti in mu na lep nacin povedala, da kar smo se zmenili, smo se zmenili in ce midva drziva besedo, bi bilo lepo, da jo tudi on. Seveda ni dobil v trgovini, kamor naju je najprej peljal, nobene provizije in zato je pac poskusil, ce bi bila midva kaj bolj radodarna.
Ce sem vceraj opisovala, da je Delhi urejeno in cisto mesto, vsaj za te azijske standarde, se je pot do moseje, kjer se je odvijal neke vrste bolsji sejem, pokazala v vsej svoji umazani velicini. Po mojem so vse preproste in revne prebivalce Delhija preselili na to podrocje, ker je bila slika cisto drugacna.
Jama Masjid je najvecja moseja v Indiji in lahko sprejme do 25.000 vernikov. Mosejo je dal zgraditi Shah Jahan in je njegova zadnja zgradba. Zgrajena je bila med leti 1644 in 1658. Do moseje se vstopi cez 3 vhode, obdaja jo obzidje s 4 stolpi in ima 2 minareta, visoka 40 m. Do vrha enega izmed minaretov vodi 121 stopnic, tam te cakajo pa menda neverjetni razgledi na mesto. Ker je dopoldan nad Delhijem se vedno plapolala gosta megla, sva podvig izpustila.
Na vrhu stopnisca vhoda na podrocje moseje se je seveda potrebno sezuti. Precej zoprno, ceprav res sproti pometajo, ker domacini zelo radi hranijo cele jate golobov in s tem povezanih je kar nekaj njihovih drekov, na katere lahko naletis. Na sredini ogromnega dvorisca pred mosejo se nahaja tudi umivalnica za vernike. V islamski veri je vedno tako, da se verniki pred molitvijo umijejo. Voda v tej umivalnici je bila dobro svinjska in nisem mogla verjeti, ko sem videla, da si nekaj vernikov, ki so prisli na molitev, s to vodo, v kateri so malo prej cofotali tudi golobi, izpirajo usta.
Ko sva zakljucila z ogledom, sva se pes odpravila proti Rdeci trdnjavi. Na bolsjaku pred mosejo se je znaslo ze vec trgovcev in odkrila sva oddelek z zacimbami in raznimi orescki. Nekaj malega sva tudi nakupila, predvsem pa slikala same zanimive artikle.
Spotoma sva sla se zadnjic na bankomat po rupije in pocakala pred vhodom v Rdeco trdnjavo, da so nas spet preiskali. Neverjetno, koliko domacinov dnevno obisce svoje kulturne znamenitosti in se bolj je neverjetno koliko od njih se zeli slikati s turisti. Vecina seveda to pocne naskrivaj in tudi dojames ne kdaj se ti nekdo priklopi ob bok, njegov prijatelj ali oce pa slika s telefonom. Nekaj je bolj pogumnih ali pa izobrazenih, da te vprasajo in ti dobijo seveda tudi lepso fotko. Midva se se kar nisva navelicala in sva se z veseljem z njimi postavljala.
Masivna Rdeca trdnjava je danes le se bleda senca mogocnosti nekdanjega Mogulskega imperija in predvsem kompleksa. Rdeca trdnjava je v vsem svojem sijaju najbolj zazivela, ko je bila moc Moghulov na samem visku in so po utrdbi hodili evnuhi, prireditveni sloni, vojscaki in pomembnezi tistega casa, stavbe pa so bile prezete z dragimi kamni.
Obzidje trdnjave se vlece 2 km, zidovi pa so visoki od 18m ob nekdaj reki Yamuni, danes pa ob obvoznici, do 33m na mestni strani.
Shah Jahan je mesto nacrtoval med leti 1638 in 1648, vendar glavnega mesta iz Agre nikoli ni povsem prenesel v Delhi, takrat imenovan Shahjahanabad, ker ga je sin Aurangzeb prej zaprl v utrdbo v Agri.
Tako je bil Aurangzeb prvi in zadnji mugolski vladar, ki je vladal iz Delhija, saj veljaki niso znali upravljati z utrdbo in kmalu so jo naselili tudi preprosti ljudje.
Leta 1857 so britanski vojaki dogradili nekaj preprostih stavb za svoje potrebe, ki so danes zapuscene in kvarijo izgled celotnega kompleksa.
Se vedno pa je za Indijce Rdeca rednjava izredno pomembna, saj so bili vsi pomembnejsi politicni govori v zgodovini Indije izvedeni prav tukaj in se danes premier vsako leto ob Dnevu neodvisnosti nagovori drzavljane.
V Rdeco trdnjavo vstopimo skozi vrata Lahore, ki se imenujejo po pakistanskem mestu, ki se nahaja v smeri teh vrat (v casu nastanka je bil Pakistan se del indijskega ozemlja). Na vratih so ob neodivsnosti prvic izobesili indijsko zastavo.
Na podrocju trdnjave vidimo lahko dvorane za avdienco, osebno in za podanike, biserno palaco, kopeli in nekaj paviljonov.
Kljub megli se je videlo, da je podrocje Rdece trdnjave slabo vzdrzevano, glavne znamenitosti so bile napol zaprte, nekaj so jih sicer ze zaceli obnavljati, vecina pa zalostno propada. Glede na vso pomembnost, ki jo ima Rdeca trdnjava predvsem za politicno srenjo Indije, bi pricakovala, da bodo poskrbeli za ta arhtekturni biser.
Na poti do hotela sva se ustavila se na glavnem bazarju v Paharganju in ob cocacoli posedela ob ulici in opazovala dogajanje. Koncno sva srecala kravo v Delhiju, pa se ta je bila del vprege.
Lansko leto so oblasti odstranile tudi vse svete krave in danes res zelo tezko srecas kravo in z njimi povezane iztrebke po ulicah.
Najino potepanje se pocasi zakljucuje, prtljaga je pripravljena, se nekaj ur in odpravila se bova do letalisca.
Upava samo, da megla ne bo pregosta in da zaradi zamude leta ne bova obticala na Delhijskem letaliscu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar